Tiskane izdaje
»Naša naslednja tema je kultura,« je oznanila Manica J. Ambrožič. Vseh devet kandidatk in kandidatov se je vidno sprostilo in napetost je z njihovih obrazov izginila; pa ne zato, ker bi se znašli na domačem terenu, ki ga do potankosti obvladajo. Zdelo se je, da je nastopil time out, v katerem lahko rečejo tako rekoč karkoli, pa to ne bo vplivalo na njihov volilni rezultat; minuta odmora, ko bo tudi večina občinstva pred televizijskimi zasloni odšla na stranišče, po novo pivo ali pa preverit, ali otrok mirno spi.
Morda malo pretiravam, ampak ko sem pred slabima dvema tednoma spremljal predvolilno soočenje na nacionalni televiziji, je bil moj občutek približno takšen. Dovolite mi, da osvežim vaš spomin: avtorji soočenja so se odločili, da kulturi namenjeni del oddaje malce popestrijo, zato so k sodelovanju povabili igralke in igralce ljubljanske Drame. Njihova vprašanja so bila različna, boljša oziroma slabša, zelo konkretna ali premalo jasna, bistvena in ključna ali precej nepomembna ... Kakršnakoli že, bila so različna in postavljena so bila devetim različnim ljudem. Kar je potencialno resno debato spremenilo v neobvezujočo minuto odmora, pa je bilo dejstvo, da so bili odgovori vseh kandidatk in kandidatov tako rekoč identični ali pa vsaj izrečeni v nadvse podobni maniri: Kultura in umetnost sta izjemno pomembni in morali bi jima nameniti več denarja.
Lahkotnost, s katero so gostje v studiu − med njimi tudi naš bodoči predsednik ali predsednica − izrekali ta in temu podobne stavke, je bila fascinantna. Šlo je za več oziroma − če se izrazim bolj natančno − manj kot politično floskulo; kot da tema, s katero so bili soočeni, spretnih retoričnih manevrov niti ne potrebuje. Ko je šlo za vprašanja arbitraže, beguncev ali sprave, so bili vsi precej bolj previdni in so v odgovorih vendarle pokazali večjo ali manjšo mero politične spretnosti. Ko je bila na tapeti kultura, je bilo jasno, da lahko rečejo karkoli; oziroma da jim tokrat dejstva, da ne bodo povedali nič, sploh ni treba skrivati.
In to ni osamljen primer. Tudi ko je časnik Večer kandidatke in kandidate soočil s temami s področja kulture, so bili njihovi odgovori medli in neprepričljivi, pa je šlo za zelo preprosta in skorajda banalna vprašanja v slogu »Kaj berete?«. Njihove bralne navade je v svoji kolumni na Siolu že analiziral Samo Rugelj in pri tem zapisal, da bi se kandidat, ki bi se ob tem vprašanju razgovoril in začel iz rokava stresati naslove knjig (po možnosti manj znanih in zahtevnejših), ki jih je v zadnjem času prebral, svojim volivcem odtujil. Pa ne samo to, postal bi celo sumljiv: kje pa najde čas, da bere vse te knjige?
Recimo, da gre za strategijo. Recimo, da je veliko vedeti o umetnosti in poznati kulturno politiko znak elitizma, ta pa je v volilnem boju, ki bolj kot katerikoli prej stavi na ljudskost, nekaj nezaželenega. Recimo, da se vsi pač dobro spomnijo, zakaj je (ljudski) Pahor premagal (vzvišenega) Türka. Ampak v minutah za kulturo soočenja, o katerem pišem, ni šlo za strategijo. Šlo je za pogojni refleks politike, ki je kulturo že davno pospravila v pozabljeni predal kletnega arhiva, ustvarjalkam in ustvarjalcem pa odmerila peskovnik, v katerem se daleč od oči delovnega ljudstva prepirajo za drobtinice ter utrjujejo svoj sloves večnih nergačev.
Floskula je orodje, s katerim zakrijemo svoje nelagodje. In zato je stališče, s katerim so se strinjali vsi udeleženci razprave − da je kultura pomembna in da bi ji morali nameniti več denarja − manj kot floskula. V odnosu do stanja na področju kulture pri naših kandidatkah in kandidatih ni čutiti nikakršnega nelagodja; logično, saj do tega področja niti nimajo odnosa niti v zvezi s tem ne čutijo odgovornosti. Zato ta izjava sploh ni izjava. Je ne-izjava, ki svoje lastne praznine ne skriva, kot takšna pa je žalitev, in to ne samo za tiste, ki se z umetnostjo in kulturo tako ali drugače ukvarjamo. Politika tovrstnih ne-izjav in izpraznjene govorice je samozadostna in paternalistična, kot takšna pa ni, ne more in očitno tudi noče biti v službi kogarkoli. Na primer državljank in državljanov.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
