Tiskane izdaje
Z definicijami je praviloma križ. Če po eni strani s svojo jasnostjo vnašajo red v kaos (ne)razumevanja stvari, po drugi s svojo nepopolnostjo vselej razkrivajo našo nesposobnost povsem natančnega opredeljevanja in s tem absolutnega obvladovanja sveta. Popolna definicija pač ne obstaja.
Paradoksalno naravo opredeljevanja v zadnjih dneh čudovito razkriva javna razprava o dopolnilih in spremembah Zakona o medijih. Opredelitev termina »slovenska glasba« je seveda pomembna, saj pri tem ne gre zgolj za kvote in razdeljevanje denarja - okrog te dimenzije se javna debata v resnici večinoma vrti - pač pa ima nova definicija srednjeročno konkreten vpliv na programsko politiko radijskih postaj, s čimer dolgoročno sooblikuje medijsko ter glasbeno krajino.
Okrog odgovora na vprašanje Kaj je slovenska glasba? se nikakor ne moremo zediniti, kar je presenetljivo, odgovor je namreč zelo preprost: slovenska glasba ne obstaja. Obstaja glasba z besedili v slovenskem jeziku, obstaja glasba slovenskih avtorjev in avtoric, obstaja glasba, ki je nastala ali nastaja na teritoriju republike Slovenije ... Glasba sama po sebi nacionalne pripadnosti ne pozna, takšna ali drugačna narodna ali državljanska pripadnost je stvar tistih, ki jo ustvarjajo. Seveda obstaja muzika, ki je tradicionalno vpeta v neko okolje in ga recipročno definira, ampak ta v kontekstu aktualne debate ne igra vloge. Predlagatelji so se ustavili pri jeziku in potnem listu.
Kadar imamo težave z odgovorom, je treba včasih vnovič premisliti vprašanje, in v aktualni javni razpravi bi bilo treba storiti natančno to. Cilj predlagateljev je varovanje slovenske kulture, kar osebno absolutno pozdravljam; da ima narod z dvema milijonoma govorcev kulturno politiko, ki je do določene mere protekcionistična, je povsem razumljivo in pravilno. Bi si pa morali v imenu tega istega protekcionizma zastavljati drugačna vprašanja. Ne: Kaj je slovenska glasba? Pač pa: Katera in kakšna je glasba, ki je za slovenski kulturni prostor pomembna? Katera in kakšna glasba tej kulturi prinaša nekaj več, v takšni ali drugačni formi oziroma žanru? Katera in kakšna glasba ta prostor bistveno sooblikuje ter ljudem ponuja vsebino in ne samo zabave? Varovanje slovenske kulture namreč ne pomeni samo varovanja njene slovenskosti pač pa tudi ali celo v prvi vrsti skrb zanjo samo. Za kulturo in njen nivo.
Pred nekaj leti je Chris Eckman izdal album Last side of the mountain. Mednarodno uveljavljen ameriški izvajalec, ki že leta živi v Sloveniji, je na tej plošči prepesnil in odpel poezijo Daneta Zajca. Njegov album, ki ga je posnel in izdal v Sloveniji, v sodelovanju s slovenskimi glasbeniki, seveda ne spada v okvir predlagane opredelitve slovenske glasbe, kar je seveda logično; gre za ameriškega izvajalca, ki poje v angleščini, v svoji godbi pa bolj kot odmevom slovenskih vršacev sledi prisluhom prerij Arizone. Obstaja pa tudi drugačen pogled: ameriški umetnik, ki je že vrsto let del slovenskega glasbenega okolja, je svojo kreativno energijo usmeril v prevod in uglasbitev pesmi vrhunskega slovenskega pesnika, povrh vsega pa je to storil na izvrsten način. Če je vprašanje takšno, kot si ga zastavlja slovenska kulturnopolitična javnost, in če je odgovor tak, kot ga ponuja aktualna oblastniška nomenklatura, Eckmanova Last side of the mountain v primerjavi s stvaritvami zasedbe, ki nosi ime po glavnem mestu Jamajke in ki v svojih besedilih - ta so kakopak v slovenskem jeziku - sama s sabo tekmuje v slovničnih nepravilnostih in vsebinskih profanostih, a priori izpade iz debate. Pa naj si svoji veri v smiselnost protekcionizma navkljub dovolim zaključek v tujem jeziku: What's wrong with this picture?
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
