Tiskane izdaje
Poleti je Ljubljana drugačna, ne samo zato, ker jo vsak letni čas obarva po svoje, pač pa tudi zato, ker jo preplavijo turisti. Njihova navzočnost človeka prisili, da se od časa do časa zazre v stvari, ki jih srečuje neprestano, na drugačen način; skozi oči nekoga, ki mu je vse to, kar je za nas prebivalce samoumevno, novo. In ta sprememba pozornosti je včasih več kot dobrodošla.
Ena izmed zadev, ki jo tujci − vsaj tisti, katerih pogled sega onkraj selfie sticka − praviloma opazijo, je dejstvo, da v strogem središču prestolnice, na glavnem trgu države, stoji spomenik pesniku, kar je če že ne unikatno, vsaj nenavadno. Glavni trgi glavnih mest so praviloma rezervirani za kralje, cesarice in generale, ta mala, dvomilijonska država, ki jo prevoziš v dobrih dveh urah, pa v svoje središče postavlja pesnika, torej kulturo in umetnost namesto politike in vojaške sile.
Navdušenega tujca sicer čaka razočaranje: Prešeren in njegova muza ne bedita nad tremi mostovi zaradi neverjetne kulturne zavesti slovenskega naroda, ampak zato, ker se država s svojo politično in vojaško zgodovino pač ne more ponašati. Kraljev, cesaric in vojskovodij, ki bi jim postavljali spomenike, ni oziroma jih ni bilo. In ker bi bilo izjemno čudno in anahronistično, če bi v frančiškansko cerkev zrli kralj Aleksander, Marija Terezija ali Josip Broz, smo na tisto ključno simbolno točko države in njene samobiti postavili Prešerna.
Neizpodbitno dejstvo je, da sta ta narod in država utemeljena v kulturi, a v resnici predvsem zato, ker v čem drugem ne moreta biti. Nikoli nismo vladali sebi, kaj šele drugim, nikoli, z izjemo desetdnevne vojne, se nismo vojskovali zase, vselej za druge; vedno smo bili ogroženi, nikoli nismo predstavljali grožnje, nikoli nismo diktirali, vselej smo pisali po nareku. In pomanjkanje izkušenj se nekje mora poznati. Pa ne bi rad zapadel v cankarjansko mantro o narodu hlapcev. Najprej zato, ker je precej oguljena in ocufana, nadalje zato, ker ni z zgodovino naroda, ki ni bil nikoli agresiven − avtodestruktivnost pustimo ob strani −, popolnoma nič narobe. Vedno so se mi smilili Belgijci, ki morajo v svoji prestolnici vsak dan zreti pomnik genocidu v obliki spomenika Leopoldu Drugemu. Ampak narod, ki hoče vladati, mora svojo suverenost črpati iz samozavesti, iz zavedanja lastne posebnosti in izjemnosti. Izjemnosti nam v resnici ne manjka, zavesti o njej pa praviloma ne premoremo. Izjemnost je v našem primeru stvar kulture in jezika, samozavest bi morala biti stvar politike in gospodarstva.
Izjemno ponosen sem na svoje mesto, neizmerno rad imam ta narod, njegov jezik in njegovo kulturo. Vedno večje nelagodje pa me navdaja ob misli na državo. Če so dokaz veličine in izjemnosti naroda njegovi umetniki in umetnice, so izkaz in garancija uspešnosti ali pa vsaj preživetja države njene voditeljice in voditelji; takšni, ki bi si zaslužili spomenike. In naši vladarji? Imamo sicer predsednika, ki se zna povzpeti na konja, a zna z njega tudi konkretno telebniti. In morda smo se konec osemdesetih let pač zmotili. Ne potrebujemo države. Servis, ki nosi ime Republika Slovenija, pač ne deluje, narod pa je ne glede na svojo politično ter gospodarsko servilnost in nemoč preživel stoletja. Da bi lahko zaupali državi, bi potrebovali vladarice in vladarje, ki jih lahko vsaj brez sramu, če že ne s ponosom, pretopimo v bron; če ne iz preteklosti, pa vsaj iz sedanjosti. Ampak podstavki ostajajo prazni. In morda bi bilo smiselno oživiti tisto šalo iz osemdesetih, da bi morala Slovenija postati del švedske monarhije. Servis bi deloval, tista tradicija, na katero smo upravičeno ponosni, bi ostala, tisto, ki je nimamo, pa bi si izposodili. Tako kot smo si jo sposojali skozi svojo celotno zgodovino.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
