Tiskane izdaje
Počasi se tudi pri nas začenja predsedniška tekma. Mediji zaganjajo predvolilne motorje in ne spomnim se, da bi bile kdaj analize in napovedi tako soglasne. Aktualni predsednik je tako priljubljen, da se mu kot resen tekmec ne more zoperstaviti nihče. Pojavljajo se sicer posamični kandidati, kandidatke še čakamo, vsi pa so vnaprej obsojeni na stranske vloge v filmu, katerega srečni konec je že zapisan. Srečni konec in hkrati uvodna špica v nadaljevanje, ki obeta še večji uspeh kot prvi del.
Očitki samovšečnosti so − ko govorimo o našem predsedniku − dolgočasni in predvidljivi kot stara lajna, predvsem pa je Borut Pahor najlepši dokaz, da narcisoidnost ni nujno škodljiva; še več, v njegovem primeru se celo izplača. Globalni kralj političnega instagrama − tudi o tem so nas mediji poučili pred kratkim − si je z vsemi svojimi poklicnimi preobrazbami, iz katerih smo se in se še vedno norčujemo, in z neverjetno galerijo samopodob, na katerih se z očesom kamere spogleduje in ljubi vsaj tako spretno kot katerakoli za to zvrst avtoportretiranja nadarjena šestnajstletnica, že dolgo tega zabetoniral prvo mesto na vseh seznamih priljubljenosti. In celo poteze, ki v kontekstu njegove ljudskosti delujejo kot zdrs, mu v resnici ne škodijo.
Družabna omrežja so nasploh gojišče narcisoidnosti in vsi, ki se te igre udeležujemo, s tem na neki način služimo tisti svoji dokaj naravni potrebi po biti si všeč in hkrati biti všeč tudi drugim. Ko pa je nekdo okronan za globalnega kralja instagrama, to pomeni samo eno: da je seme samovšečnosti, ki kali v vsakem človeku, pri njem bogato obrodilo in se razrastlo v diagnozo.
Zdaj pa o nečem povsem drugem, kot bi rekli večni Monthy Python; vsaj na prvi pogled. Pred kratkim so reklamne panoje naše dežele zasedli Mali junaki. Za kaj gre? Svojega otroka lahko po novem obdarite na prav poseben način: s personalizirano knjigo; čisto pravo knjigo s platnicami, ilustracijami in zgodbo o njej ali o njem. In kako stvar deluje? Precej preprosto: izberete ime, barvo las in oči, ali ima otrok pege, očala ... Nato se odločite za eno izmed že spisanih zgodb ali pa se odločite za različico, ki pripoveduje o tem, kaj bo otrok postal, ko bo velik; o čem sanja oziroma o čem sanjate vi. Sistem vse skupaj premelje, knjigo natisne in vam jo dostavi na dom. Pa jo imate. In vaš otrok ima zdaj knjigo o sebi ter z njo trden dokaz, da dejansko je središče sveta. Črno na belem.
Eden ključnih elementov odraščanja je počasno prepoznavanje dejstva, da na svetu nismo sami. Seveda je popolnoma običajno, da je otrok v izhodišču središče svojega sveta ter sveta svojih staršev. Tako kot je po drugi strani normalno, da to vase fokusirano zavest na neki točki preseže; po poti počasnega vzpostavljanja samega sebe kot dela nečesa večjega; nečesa, kar ga presega in njegovo eksistenco hkrati osmišlja. Knjiga, ki je s svojim videzom in vsebino trden dokaz dejstva, da so Iza, Matic in Alja vsak po svoje središče univerzuma, pa za to pot morda ni najboljša popotnica. Razen če je naš cilj svet, v katerem narcisoidnost ni več eksces, ampak spoštovana vrlina.
In na tej točki se Mali junaki srečajo z našim predsednikom. Glede na javnomnenjske raziskave in analize, omenjene v uvodu, v takšnem svetu namreč očitno že živimo. In če samovšečnost ni samo nekaj, kar prvemu človeku države brez težav odpustimo, pač pa predstavlja celo enega temeljev njegove priljubljenosti, je povsem logično, da bomo v tem duhu vzgajali tudi svoje otroke. Mali junaki in Borut Pahor so simptom naše sedanjosti in prihodnosti. In prihodnost je jasna, tako v smislu predsedniške funkcije kot glede duhovne krajine, ki jo razprostiramo pred seboj: Borut Pahor bo spet izvoljen. In tudi vsi naslednji predsedniki ali predsednice bodo Borut Pahor. Samo ime jim bo drugače.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
