Tiskane izdaje
Z moderiranjem se ukvarjam približno deset let, v različnih okoliščinah in kontekstih. Včasih gre za pogovore, ki jih doživljam skorajda kot avtorsko delo, včasih za naročene »tezge«, šiht v klasičnem pomenu besede. V vsakem primeru gre za početje, ki ga imam rad in s katerim imam nekaj izkušenj. In izkušnje pravijo, da je organizacija pogovornih dogodkov praviloma bitka, bitka za publiko; bitka, v kateri se počutiš kot zmagovalec, če ti uspe privabiti več kot dva ducata ljudi.
To dejstvo samo po sebi ni presenetljivo: okrogla miza ni pretirano spektakularen format, poleg tega je število tovrstnih dogodkov precejšnje in v mnoštvu ponudbe posamični pogovori hitro utonejo. Zgodijo pa se izjeme, pogovori, na katere ljudje dobesedno derejo in na katerih določen kontingent ostane pred zaprtimi vrati. In takrat je tudi vzdušje drugačno: prav nič komorno, malo manj kultivirano kot ponavadi, skoraj navijaško.
Nekaj podobnega se je pripetilo pred dvema tednoma, ko sem v Slovenskem mladinskem gledališču v okviru cikla Dežela pridnih (trenutek za EPP: pogovorni cikel drugo leto oblikujem in vodim v alternaciji z Erikom Valenčičem) gostil Andraža Terška in Boštjana Videmška. Odgovorni v SMG so bili na srečo pametnejši od mene in dogodek tik pred zdajci iz klubskega prostora prestavili v dvorano. Še dobro, na koncu je bila tudi dvorana premajhna. Ko pa je v prostoru namesto pričakovanih tridesetih dvesto ljudi, nismo več na okrogli mizi. Takrat smo priče rock koncertu.
Množičnost je dvorezen meč in spektakel praviloma ni prostor poglobljene refleksije, ta misel me je tisti večer spreletela več kot enkrat. Malo zaradi nas treh, saj smo opogumljeni z izbruhi smeha in spontanimi aplavzi na trenutke tako ali drugače prečkali meje klasične intelektualne debate. Malo zaradi posameznikov v občinstvu, pri katerih sem dobil občutek, da to morda ni tisto, po kar so prišli. A ti so bili v manjšini; na pogovornih dogodkih je za občinstvo gost praviloma pomembnejši od teme; ljudje pridejo zaradi človeka in velika večina je prišla zaradi njiju, zaradi Andraža in Boštjana. In ta večina je tudi ustvarjala za debato netipično atmosfero.
Tradicionalna predstava mišljenje povezuje s tišino. Upravičeno, poglobljena misel je kompleksna in kot takšna zahteva svoj čas ter pozornost. Pozornost, ki jo ustvarja vzdušje spektakla, pa je radikalno drugačna: funkcionira po logiki hipne zadovoljitve; ko ji podležemo, si bolj kot odkrivanja neznanega želimo potrjevanja tistega, kar že vemo oziroma menimo. To pa v resnici pomeni, da naša misel ostaja tam, kjer je; da se ne premika naprej in − dolgoročno − postaja in ostaja vse bolj rigidna.
Po drugi strani pa živimo v družbi, ki mišljenje marginalizira ter vztrajno odriva v sfero nevidnega in neslišnega. In s tega stališča je edino pravilno, da mišljenje vsaj občasno povzdigne glas; da si nadene boksarske rokavice, zapusti skrite kotičke, vstopi v ring, pod žaromete, in začne pretepati. Ali pa še bolje: da to počne brez rokavic, ker tako bolj boli.
Andraž ter Boštjan sta počela točno to, stala sta sredi ringa in udrihala: sebe, drug drugega, vse prisotne in ves svet. Z mislijo, s katero se lahko strinjamo ali ne − kot javni osebnosti oba tako ali tako avtomatično zapadeta dialektiki genija in idiota −, v nobenem primeru pa ji ne moremo očitati mlačnosti; z mislijo, ki raste iz pokončnosti in trmastega prisluškovanja svetu. In tako sta, rock zvezdi Dežele pridnih, tisti večer ustvarila nekaj nepozabnega. Hvala, fanta. In keep on rocking in the free world, dokler oziroma če si svet ta naziv sploh še zasluži.
S tem besedilom se od Dela poslavljam. Hvala za vsa branja. Te strani zapuščajo tudi Petra Greiner, Dijana Matković, Izar Lunaček, Jure Novak, Ahmed Pašić in Aljaž Pengov Bitenc. Čas očitno ni naklonjen zunanjim.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
