Tiskane izdaje
Možak srednjih let se prijavi za razgovor v agenciji, ki mu na podlagi analiz in intervjujev predlaga njegovo nadaljnjo poklicno pot, saj ga trenutna služba ne osrečuje. Poglobljena raziskava njegovih sposobnosti ter značajskih značilnosti razkrije, da je zanj idealna izbira poklic revizorja oziroma računovodje, čemur se gospod sicer upre, češ da to že počne in da v svoji službi neznansko trpi, saj je neverjetno dolgočasna, vendar ga strokovnjak na nasprotni strani mize hitro »potolaži« z besedami: »Naravnost idealno, naše raziskave so namreč pokazale, da ste neverjetno dolgočasen človek!« Pa ne samo to: »Ste brez domišljije, iniciative in poguma, kar bi v večini poklicev pomenilo pomanjkljivost, v vašem primeru pa to pomeni prednost!«
Tovrstni absurdi zares pridejo do besede le v norem svetu Montyja Pythona, čeprav jih je življenje v resnici polno. Pa da ne bo pomote: dragocenosti računovodstva se kot samozaposlen v kulturi še kako dobro zavedam in glede na to, da rokovanja z računi in financami niti približno ne obvladam, delo računovodje absolutno cenim. Opisanega skeča zato ne razumem kot norčevanje iz konkretnega poklica, pač pa kot inteligentno grotesko na temo vseh tistih sivih miši, ki sicer ne premorejo vizije in iniciative, pa kljub temu ali ravno zato v svojih tačkah držijo ključne vzvode upravljanja; kot šalo na račun vseh dedičev Akakijev Akakijevičev, oficirjev Bitičev in sličnih ljudi ustaljenih navad. Kot parodijo tistega, kar imenujemo birokracija.
Birokracija seveda obstaja, odkar obstajata hierarhija ter oblast, in je za obstoj ter delovanje kakršnekoli strukture do določene mere nujna. Dokler birokratski aparat izvršuje odločitve oblasti in s tem vzdržuje formalno plat sistema, je za njegov obstoj ključnega pomena, problem pa se pojavi, ko začne sam odločitve tudi sprejemati; ko se iz izvrševalca prelevi v odločevalca.
Sive miši se že dolgo ne skrivajo več po luknjah. Sive miši prevzemajo oblast in tiste najbolj odgovorne funkcije, s katerih žugajo s svojimi pravilniki in vsem drugim nerazumljivimi birokratskimi postopki ter si ob tem pomembno vihajo sive brčice. Da so odločevalci pri ključnih odločitvah »brez domišljije, iniciative in poguma«, se kaže na vseh nivojih; problem birokratizacije ni v razrastu samega aparata, pač pa v dejstvu, da je aparat sistemu vsilil svojo logiko. Težava ni v številu tistih, ki opravljajo birokratske posle, ampak v količini in poziciji tistih, ki so birokrati po duši.
Zmagoslavje duha birokracije se kaže tako v govorici kot v dejanjih tistih, ki nam vladajo. Problemi, ki bi potrebovali dolgoročne rešitve, so deležni kozmetičnih popravkov; na vprašanja, ki zahtevajo poglobljeno refleksijo, se odgovarja v birokratskem novoreku, ki iz ljudi dela številke in iz njihovih usod izmerljivo statistiko. Naj gre za domačo kulturno politiko ali mednarodno begunsko krizo, vedno znova smo priča oklepanju paragrafov in mahanju z navidez prepričljivimi, a vsebinsko praznimi ciframi. In vse tako zelo priljubljene govorance o strukturnih spremembah so v tem kontekstu povsem nesmiselne, saj strukturne spremembe zagotovo niso v interesu tistih, ki strukturo tvorijo in v njenih okvirih prosperirajo, zunaj nje pa niti ne morejo preživeti. Zagotovo ne v interesu dedičev Akakijev Akakijevičev, oficirjev Bitičev in sličnih ljudi ustaljenih navad; v interesu sivih miši, ki so v svoje tačke uspešno zgrabile vzvode oblasti in jih seveda nimajo namena spustiti iz rok.
Skrivnost uspeha birokracije je v njeni trdoživosti. Birokratski aparat po eni strani dirigira življenja drugih, po drugi pa ustvarja pogoje svojega lastnega obstoja in razvoja. Sistem, ki vlada in hkrati vzpostavlja pogoje svoje lastne vladavine, pa je v svojem bistvu neuničljiv. In odsotnost domišljije, iniciative ter poguma je v tej zgodbi samo še dodatna garancija njegove nedotakljivosti.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
