Tiskane izdaje
V novo leto sem vstopil s Petrom Kuštrom. Silvestrski večer sem preživel na odru Cankarjevega doma, našminkan, kostumiran, s pojočo žago v rokah. Nenavaden način preživljanja najdaljše noči, a če se ukvarjaš z odrskimi rečmi, se ti občasno to pač pripeti. Služba kot služba.
Naj pojasnim, Peter Kušter je predstava, bizarna opereta v režiji Ivane Djilas, ki smo jo na odru novogoriškega SNG premierno izvedli decembra 2016. Od takrat jo precej redno in uspešno igramo po vsej Sloveniji. In medtem ko mi trije z Blažem in Jožijem drgnemo svoj inštrumentarij ter ustvarjamo rahlo razštelano, a še vedno blagozvočno glasbeno podlago, naše kolegice in kolegi na odru ubijajo otroke. Dobesedno, drugega za drugim; ker niso bili pridni in ker so si to pač zaslužili. Ljudje ploskajo, tako da nekaj že mora biti na tem.
O mračnjaški in kruti pedagogiki Heinricha Hoffmanna, ki je svojega Struwwelpetra javnosti priobčil sredi 19. stoletja, se je v kontekstu naše predstave veliko pisalo. Hkrati seveda tudi o vprašanju, ali so bizarne zgodbe o malem Galu, ki neprestano sesa palec in mu ga zlobni krojač zato odreže, ali o Damjančku, ki zaradi neprimernega obnašanja za mizo postane žrtev jedilnega pribora ter pred očmi privoščljivih staršev izkrvavi, lahko kaj več od zgodovinskega čudaštva in dokumenta nekih povsem drugih časov in drugačne miselnosti. Odzivi in interpretacije so bili seveda različni, kar je popolnoma normalno, moje pisanje tudi noče polemizirati z njimi. Vprašanje, kdaj umetniško delo preseže meje golega zabavljaštva ter postane kritična refleksija realnosti, pa je dejansko ključno, in še preden si ga postavi kritika, si ga mora postaviti ustvarjalec (v mojem primeru soustvarjalec) sam.
Peter Kušter je predstava o otrocih, družini in vzgoji, in ker pedagoške prijeme starih časov predstavlja na izrazito pretiran ter sprevržen način, funkcionira ironično, smešno, do skrajnosti bizarno in zato zabavno. A to je premalo, vsaj zame. In tu se naš Kušter − vsaj zame − šele zares začne.
Družinski odnosi se zdijo stvar intime, tako kot spolnost, ljubezen in starševstvo. A prepričanje, da je to, kar se dogaja za stenami naših domov, izključno naša stvar, je neizmerno naivno. Spomnite se javnih razprav o družinskem zakoniku; ali pa si preberite kak forum na temo cepljenja. Ob le redkokaterih vprašanjih se ideloška kopja lomijo s takšno silovitostjo in neusmiljenostjo. In le redkokatero področje našega življenja je do te mere in globine spolitizirano.
Največji Satanov trik je bil, da je svet prepričal v to, da ne obstaja. Z ideologijo je podobno: najmočnejša je takrat, ko deluje prikrito; ko se kot vsemogočni virus neopazno plazi po družbenem tkivu. Ena bistvenih nalog umetnosti je, da jo v tej njeni zahrbtnosti neprestano razkrinkava. In v tem je − vsaj zame − smisel našega Petra Kuštra; na tej točki se iz razvedrilne bizarnosti prelevi v resno politično umetniško delo. Prekleto resno. Ker ko gre za otroke, so stvari prekleto resne. Družina je temeljni gradnik družbe kot ideološke strukture, vzgoja pa je primarni prostor indoktrinacije. Zato so vprašanja, ki nam jih postavlja Peter Kušter, v svojem bistvu politična. Zato ta predstava ne more biti drugačna kot politična.
Dejal sem, da ne bom polemiziral, pa sem očitno lagal. Priznam, še vedno me malo pekli govor Uroša Trefalta, ki je v imenu strokovne žirije na zadnji večer Borštnikovega srečanja tako rekoč celotno slovensko gledališko ustvarjalnost − posredno tudi našega Kuštra − označil kot politično neangažirano ter nesposobno reflektirati aktualne probleme. In na to stališče odgovarjam; brez kakršnekoli užaljenosti ter s časovno distanco.
Politično ni samo tisto, kar se na prvi pogled kaže kot politično, kar v jeziku realpolitike kritično naslavlja konkretno politično stvarnost. Politika ni samo agitacija in umetnost zmore ter zna ključne politične in predvsem ideološke premisleke zastaviti na radikalno drugačen način; skozi prispodobo, ki nosi videz razvedrila; na način, ki ga površno branje in razumevanje hitro spregledata. Zato je včasih stvari, preden se o njih izreče sodba, smiselno premisliti še enkrat. V naši neprestani osredotočenosti na aktualnost namreč ostajamo slepi za procese, ki krojijo naša življenja na precej bolj skriti in zato globlji ravni; slepi za perfidno ideologijo v podtalju. Takrat pa smo ji seveda najbolj podvrženi.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
