Tiskane izdaje
Poznate vic o treh debelih Nemkah? Sam se ga spomnim iz otroštva, podobno kot tistega o Pameti in Kajtebriga ali pa onega o padalcu, ki je jecljal. Je neverjetno slab, butast in neduhovit, ima pa, kot kaže, status klasike, kar sem spoznal pred nekaj dnevi, ko ga je ob družinskem kosilu povedal moj sedemletni nečak.
Povsem jasno je bilo, od kod ga je privlekel − ravno se je vrnil s tabora na Pohorju − in očitno se mu je od vsega, kar je tam doživel, spoznal in slišal, prav vic o treh debelih Nemkah zdel tisti biser, ki ga mora deliti z nami. Spogledovali smo se v rahli nejeveri (»A ta štos je še vedno v obtoku?«), se grizli v jezik, da ne bi predstave pokvarili s svojimi intervencijami (poznali smo ga seveda vsi), na koncu pa bruhnili v sproščen krohot: ko otrok pripoveduje star vic, je to že samo po sebi smešno, če pa gre za stvar, ki smo se ji sami smejali pred približno tremi desetletji, je situacija še toliko bolj komična in skoraj bizarna.
Trdoživost slabih štosov je zanimiv pojav; je svojevrstna ilustracija načina, na katerega deluje naš spomin. Čeprav se nam večino časa zdi, da hrbtenico naše osebne zgodovine tvorijo pomembni dogodki in ključna spoznanja, v resnici nikoli ne vemo, kaj je tisto, kar bo dejansko ostalo; katere so zgodbe in doživetja, ki jih bomo čez leta ob najbolj nepričakovanih trenutkih hote ali nehote potegnili iz arhiva. Oziroma še huje: ki bodo nepovabljene vdrle v našo zavest ravno takrat, ko se bomo poskušali domisliti kaj res pametnega in bistvenega. In podobno je z odločitvami: res je, da v dobri meri pišejo scenarije naših prihodnosti. Dokler ne trčijo ob nepredvidljivost, ki se ji reče življenje.
In tu situacija, v kateri moj nečak pred celo familijo pripoveduje vic o treh debelih Nemkah, dobi novo dimenzijo. Ideja, da je človek svoj lastni projekt, je eden temeljev sodobnega individualizma; osnova ideologije, ki prek programov osebnostne rasti in instagramov popolnega videza posameznika sili, da iz sebe ustvarja blagovno znamko, najprej iz sebe, potem pa še iz svojih otrok. Človek, ki je lastna blagovna znamka, pa potrebuje jasen načrt, v katerem ni prostora za nepredvidljivosti. In slabi vici so s svojo trdoživostjo napaka v sistemu; so dokaz dejstva, da nikoli nismo svoj lastni projekt, pač pa bitja naključja.
Da ne bo pomote: moja sestra niti približno ne spada med tiste, ki iz sebe in svojih otrok delajo projekte. Po drugi strani pa − tako kot mi vsi − ni imuna proti boleznim ter obsesijam sodobnega sveta. In gotovo si je vsaj potihem predstavljala, da bo njen sin z enotedenskega tabora prinesel kaj pametnejšega kot slab vic, ki ga je sama slišala v vrtcu.
Ravno na tej točki pa celotna zgodba pokaže svojo pozitivno plat in verjetno smo se − povsem nevede − zato s takšnim veseljem smejali nečakovi izvedbi butaste klasike. Na neki način smo se počutili olajšane; ker ne glede na to, kako globoko smo vsi skupaj zapadli takšnim in drugačnim kolektivnim psihozam ... dokler bodo mulci s taborov ter delavnic, na katere jih pošiljamo, da bi se česa naučili in napredovali, prinašali starodavne vice, ki bi morali zaradi svoje neduhovitosti že zdavnaj izumreti, smo na varnem. Dokler bodo drug drugega učili neumnosti, se bodo razvijali v normalne ljudi. Oziroma: dokler bo življenje pametnejše od nas in naših načrtov, je vse ok.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
