Tiskane izdaje
Ena ključnih zapovedi sveta, v katerem prebivamo, je imperativ aktualizma. Dogajanje se zdi pestro: politične zdrahe, sodniški, zdravniški ter gospodarski škandali si sledijo kot različna športna prvenstva; ko se konča eno, se že začne drugo. Spektakel sledi spektaklu, atrakcija atrakciji. In vse to vsaj navidez pestro dogajanje vzpodbuja h komentiranju. Vsi, od anonimnih forumašev do najbolj branih opinion makerjev dvigamo svoj glas in vihtimo svoja peresa v službi javnosti in njenega mnenja.
Tu pa se skriva past, v katero vse prevečkrat stopamo tisti, ki si jemljemo pravico, da komentiramo dogajanje in s tem javno mnenje v večji ali manjši meri sooblikujemo. Ker hitrost dogajanja onemogoča resno refleksijo, ostajamo na ravni prebliska. Ker nimamo časa za poglobljen premislek, bliskamo. In predvsem: ker vsi sledimo zapovedani logiki aktualizma, vsi pišemo o bolj ali manj istih stvareh. En dan o enih, drug dan o drugih.
Logika aktualizma funkcionira po principu spektakla, atraktivnosti in kratkotrajnosti. Ko se rok uporabe aktualnega dogodka izteče, kar je praviloma dokaj hitro, javni prostor sproducira ali odkrije nov dogodek. Vsak nov dogodek seveda potrebuje komentar. Spektakel potrebuje komentar, vendar komentar spektakla nujno ostaja na ravni prebliska. Mimobežnost in poglobljena refleksija se medsebojno izključujeta.
Govorica razpršenega in razseljenega duha, ki je duh logike aktualizma, je govorica prebliskov, domislic, gesel, sloganov, tviteraških zapisov in manifestativnih enovrstičnic. Ta govorica je spektakularna, privlačna in zabavna. Daje vtis, kot da ima mobilizacijsko moč, kar pa zaradi njene kratkotrajnosti in mimobežnosti ne drži. Mobilizacija pomeni spremembo, ampak sistem, ki temelji na logiki aktualizma in govori govorico prebliskov, si sprememb ne želi. Njegova tendenca je zaščita obstoječega stanja. Bolj ko je komentar glasen in spektakularen, bolje služi temu cilju. S tem ko je zvest logiki aktualizma, pomaga ohranjat sistem. Bolj ko je atraktiven, manj mobilizacijske moči v resnici premore. S svojo atraktivnostjo in aktualnostjo predvsem trasira pot svojemu nasledniku in nas pušča v stanju hipne zagretosti in dolgoročne pozabe. Kratkost človeškega spomina pa je že od nekdaj garancija za obstoj sistema.
Množica dogodkov, ki povzroča mnoštvo (kritičnih) komentarjev, ustvarja iluzijo razgibane in svobodomiselne javne sfere, ki lahko s svojo živostjo v okvirih že vzpostavljene strukture ustvari razliko ali pa celo poseže v njene temelje. Vsi smo odzivni, vsi reagiramo na zadeve, ki nas motijo in se nam zdijo nepravične in napačne. Spet: en dan na ene, drug dan na druge. S tem se po eni strani resda ustvarja široka platforma izmenjave stališč, po drugi pa ravno na ta način izgubljamo fokus in postajamo nenevarna, brezzoba, tisočglava pošast, ki se je tisti, v katere je usmerjen njen bojda smrtonosni plamen, že davno ne bojijo več. Ker jim v resnici nič ne more. Ozirom če parafraziram geslo ene izmed slovenskih političnih strank: Več nas bo, manj bomo dosegli.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
