Tiskane izdaje
Lepo je imeti vrt, še posebej spomladi. V strogem hortikulturnem smislu ali bolj v voltairovsko kontemplativnem duhu, vseeno. Prijetno je imeti prostor umika in sprostitve; svoj zeleni kvadrat.
Pravica do posesti in lastnine je eno temeljnih načel urejenosti naše skupnosti, tako rekoč edini način, na katerega znamo naše medsebojne odnose živeti, včasih celo misliti. Vsi družbeni eksperimenti, ki so šli v nasprotno smer, so to dejstvo bolj ali manj potrjevali. Ideja posesti in želja po zakoličenju lastnega prostora sta očitno v človeški naravi. Ima pa podoba lastnika ali lastnice tudi svojo hrbtno plat, svojo temno senco. Verjetno jo najlepše ilustrira napis, ki sem ga že pred leti videl na neki fotografiji: »If you can read this sign you're in range.« »Če lahko prebereš ta napis, si v dosegu.«
Zadeva je ponarodela in tablo s tem napisom si lahko za manj kot deset dolarjev omislite na spletu. Predstavljam si, da jo marsikdo kupi za šalo. Po drugi strani pa sem prepričan, da nekateri jemljejo njeno sporočilo še kako resno.
Posedanje na verandi z nabito šibrovko in steklenico viskija sicer ni del naše folklore, nam je pa ta temna plat gospostva nad svojo posestjo še kako dobro znana, spomnimo se samo Aškerčevega Mejnika. Lastnik se v tem kontekstu iz nekoga, ki na svojem zelenem kvadratu uživa, spremeni v psa čuvaja, ki nad posestjo budno bedi. Lastnina seveda pomeni odgovornost. Ampak podoba varuha in stražarja je vendarle skregana z vsem pozitivnim in prijetnim, kar lastništvo nad koščkom zemlje v osnovi prinaša.
Lastnina pa ne pomeni samo pravice in odgovornosti, pomeni tudi delo, in če želimo, da naš zeleni kvadrat postane in ostane prijeten prostor počitka, mu je treba nameniti kar precej časa in energije. In tu se človeku včasih postavi banalno vprašanje: Ali se to splača? Oziroma: Koliko truda je še smiselno vlagati v prostor počitka in užitka? Kdaj je tega dela preveč in se račun preprosto ne izide?
Sam tovrstnih težav nimam, ker pač nisem lastnik, sem pa souporabnik notranjega dvorišča, prostornega zelenega kvadrata, ki se nahaja med našimi bloki. Prostor je lepo urejen in čist, s klopmi, mizami in otroškimi igrali. Seveda je treba tudi v ta prostor vlagati, nekajkrat na leto se zgodi delovna akcija, namenjena urejanju skupne lastnine. In stvar v glavnem funkcionira. Seveda daleč od idealnega: eni vedno naredijo več kot drugi, tretji bodo vedno našli razlog, zakaj ravno to soboto ne morejo, nekaterim gre vse skupaj neizmerno na živce, vedno so težave, ko je treba zbrati kaj denar ... Ampak na splošno vse skupaj vendarle deluje. In zeleni kvadrat je tam, na voljo vsem stanovalcem. Z vprašanjem, kaj komu pripada, pa se ne ukvarja praktično nihče.
Ničesar nočem idealizirati in tole besedilo nikakor noče biti poglobljena ali načelna refleksija razmerja med skupnostjo in posameznikom, med javnim in zasebnim; za kaj takega bi si moral vzeti neprimerno več časa in prostora. V resnici gre za precej preračunljiv in banalen premislek razmerja med vloženim delom in učinkom. Ker računica se pač ne izide vedno. In tudi »šlampasto« urejena skupnost bo vedno bolj učinkovita od še tako garaškega in dobro organiziranega posameznika; v svoji navajenosti na idejo posesti kot bistvenega elementa posameznikove integritete na to dejstvo, ki je skorajda naravni zakon, mnogokrat pozabljamo. Seveda je lepo biti na svojem. Po drugi strani pa ni senca drevesa, ki pripada meni, nič bolj prijetna kot senca tistega, ki pripada vsem oziroma ni last nikogar.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
