Tiskane izdaje
Ne izbere človek vsega pri sebi sam, ampak marsikaj samo poišče človeka. Jeana Reinhardta je usodno našla jazzovska kitara, in hkrati je leta 1943 za njim vohljala nemška represija …
Te dni si je v politično živahnem Parizu mogoče ogledati film o romskem kitaristu Jeanu Reinhardtu, v umetniškem svetu 30. in 40. let preteklega stoletja bolj znanem kot Django. Filmska zgodba je preplet resničnosti in fikcije, fikcija torej, predvsem pa je pripoved o glasbeniku, ki mu je uspelo preživeti, prebegniti sredi vojne, ko so v Parizu okupacijske strukture preganjale jazz, češ da je razvraten, in si je nacizem vbil v glavo, da je treba v Evropi iztrebiti Rome. Zla usoda časa, ki ni prizanesla množicam nedolžnih, se je Djangoja, dolgo časa povsem omamljenega z umetnostjo in kakor da slepega za grozo okoli sebe, usmilila … – čeprav ga je, kot je prikazano v filmu, poskušala agresivno ustaviti, da ne bi čez Ženevsko jezero iz Francije zbežal v Švico.
Vsak umetnik, žal, res ne, umetnost pa vedno najde izhod, tako ali drugače. Django je imel zaradi opekline v otroštvu ohromljena dva prsta na levi roki in je vendar igral virtuozno kot le malokdo. In do umetnosti niso, kot je poudarjeno v filmu, nikoli povsem estetsko brezbrižni niti najbolj avtoritarni duhovi. Nacistična oblast je umetnike v okupiranem Parizu občudovala, saj ni bilo mogoče zanikati njihovega talenta, in jih hkrati prezirala, kajti niso pripadali rasi, ki se je čutila za izbrano, večvredno … Intimno se človeštvo vedno zaveda silovitosti lepega, pa če to hočemo priznati ali ne.
Django v romskem jeziku menda pomeni: Prebujam se. Umetnost vedno zbuja, glasba bo vedno utirala pot. Ni je mogoče utišati, prava muzika je preveč svobodna, brezčasna.
V času, ko se zdi, da bi nekateri spet hoteli avtoritarno ugasniti humanistični družbeni zvok, jo je nujno treba poslušati – ker Django igra v resnici o bratstvu.
