Ne izbere človek vsega pri sebi sam, ampak marsikaj samo poišče človeka. Jeana Reinhardta je usodno našla jazzovska kitara, in hkrati je leta 1943 za njim vohljala nemška represija …
Te dni si je v politično živahnem Parizu mogoče ogledati film o romskem kitaristu Jeanu Reinhardtu, v umetniškem svetu 30. in 40. let preteklega stoletja bolj znanem kot Django. Filmska zgodba je preplet resničnosti in fikcije, fikcija torej, predvsem pa je pripoved o glasbeniku, ki mu je uspelo preživeti, prebegniti sredi vojne, ko so v Parizu okupacijske strukture preganjale jazz, češ da je razvraten, in si je nacizem vbil v glavo, da je treba v Evropi iztrebiti Rome. Zla usoda časa, ki ni prizanesla množicam nedolžnih, se je Djangoja, dolgo časa povsem omamljenega z umetnostjo in kakor da slepega za grozo okoli sebe, usmilila … – čeprav ga je, kot je prikazano v filmu, poskušala agresivno ustaviti, da ne bi čez Ženevsko jezero iz Francije zbežal v Švico.
Vsak umetnik, žal, res ne, umetnost pa vedno najde izhod, tako ali drugače. Django je imel zaradi opekline v otroštvu ohromljena dva prsta na levi roki in je vendar igral virtuozno kot le malokdo. In do umetnosti niso, kot je poudarjeno v filmu, nikoli povsem estetsko brezbrižni niti najbolj avtoritarni duhovi. Nacistična oblast je umetnike v okupiranem Parizu občudovala, saj ni bilo mogoče zanikati njihovega talenta, in jih hkrati prezirala, kajti niso pripadali rasi, ki se je čutila za izbrano, večvredno … Intimno se človeštvo vedno zaveda silovitosti lepega, pa če to hočemo priznati ali ne.
Django v romskem jeziku menda pomeni: Prebujam se. Umetnost vedno zbuja, glasba bo vedno utirala pot. Ni je mogoče utišati, prava muzika je preveč svobodna, brezčasna.
V času, ko se zdi, da bi nekateri spet hoteli avtoritarno ugasniti humanistični družbeni zvok, jo je nujno treba poslušati – ker Django igra v resnici o bratstvu.