Dobro jutro: Prepih in kapljica

V krhkih gimnazijskih letih me je bilo najbolj strah praznikov. Dve leti zapored je bilo tako, da sem takrat po čudnem zaporedju dogodkov ostal najbolj sam na svetu. Vsi so se na praznični večer poskrili v nekakšne tople, zabavne, bogate, pravljične oaze, jaz pa edini brez nikogar. Sam.

Pozneje sem se desetletja boril za skupino, zbrano ob ognjišču, dobri glasbi, zabavi, prazničnem zanosu … Z leti se želja spremeni v ritual, v svet predmetov, hrane, pijače, zunanjosti, ničvredne minljivosti. Še včeraj smo rezali slasten pršut, ovčji sir, si privoščili štorte, bakala na belo, tatarca na kruhkih, mehko hobotnico, pašto iz Gragnana z nesramno dragimi, na lističe narezanimi tartufi … Vmes so pretirano požrešnost blažili kuhani koromački ali vloženi jajčevci … Potem pa seveda odojek ali (po izbiri) zjutraj ulovljen kilski romb iz domačega morja … Ni manjkal tiramisu, rezina čokoladne torte z domačo marelično marmelado, še potica ali samo napol posušeni hošigakiji (kakiji) … Do sprevrženosti brezčutno nakopičene dobrote smo vse dni namakali v različnih letnikih, bolj ali manj penečih, belih, rdečih in črnih ...

To vam sporočam še pravi čas, kak dan pred koncem ubijalskega decembra. Ni treba čakati na 1. januar, na kislo juho, čiščenje želodca in hladno prho v mrzlem morju. Prekinite že danes. Navadna voda, brez kruha, brez svinjine, brez mlečnih fabrikatov, brez umetelno napihnjenega mesa, brez čokolade, sladkorja, brez vseh izrednih in nadpovprečnih letnikov, celo brez potice in Melanije, brez konfekcioniranih odpustkov, čudežnih zvarkov za pomlajevanja kože, mišic, kosti in duha, brez farbanja samega sebe in vseh drugih … Zjutraj pogled v svetle žarke, prezračimo pljuča, pustimo nogam in mislim prosto pot. Obljubiti si je treba samo eno: vse, kar potrebujem, je prepih na podstrešju in kapljica ljubezni. Ljubezni do samega sebe. Naprej gre ljubezen sama.