Tiskane izdaje
Tako se je zgodilo: v gimnazijskih letih sem med zimskimi počitnicami zavil v eno od kleti študentskega naselja in na odru videl prikazen. »Kaj pa to rohni?« me je zanimalo in sotrpin je na kratko odgovoril: »Laibach. Iz Trbovelj.« Doživetje je bilo nenavadno in se mi je vtisnilo v spomin. Nekaj let pozneje sem v časopisu prebral, da je zveza borcev znorela, češ da v Ljubljani, mestu heroj, ne bodo dovolili nastopov skupine, ki obuja spominja na bridko obdobje okupacije, na čas Laibacha.
Nekaj pozneje pa je bilo mesto polepljeno s plakati, na katerih je bil velik črn križ, drobni tisk pa je napovedal, da se bo nekaj pripetilo v dvorani doma Malči Belič na Viču. Ker nas socialistični izobraževalni sistem ni naučil zgolj branja, ampak tudi branja med vrsticami, sem tistega decembrskega večera seveda šel do dvoranice, imenovane po leta 1943 umorjeni narodni heroini.
Zveza borcev in drugi dejavniki oblasti nastopov skupine Laibach niso dovolili, zato je v dvorani nastopal ansambel brez imena, sestavljali pa so ga glasbeniki, ki bi sicer sestavljali skupino Laibach. Bilo je prelepo. Zarotniško. A hkrati legalno. Šofer skupine je za uverturo z orjaško sekiro tolkel po hlodu, oder prepovedanega dogodka je bil okrašen z razkošnim jelenjim rogovjem, Laibachova kadrovska služba pa je poskrbela za izdatne okrepitve. In ko se danes pogovarjam z znanci, pogosto slišim stališče, da je bil oni prepovedani koncert v dvorani Malči Belič najboljši Laibachov koncert.
Precej vode je v teh 33 letih preteklo po Ljubljanici. Andreja, ki je bil leta 1984 pri Laibachu zadolžen za bas kitaro, pa danes bolj skrbi Ljubljanica.
Ko je končal perspektivno glasbeno kariero, se je, med drugim, posvetil ribarjenju. Ribiška družina Vrhnika, katere zagnan član je, te dni rešuje, kar se še da rešiti, ker je porečje Ljubljanice zaradi požara v skladišču nevarnih odpadkov zastrupljeno.
