Tiskane izdaje
Vsi vemo, za kaj gre pri volitvah v Izraelu. Izbira je jasna: na eni strani sanje o Velikem Izraelu, ki sega od »morja do reke« in bi dejansko postal država z apartheidom; na drugi strani pa konec zasedbe in mir. Nekateri bi dodali, da se odločamo tudi o socialnih vprašanjih: na eni strani je obstoječa neoliberalna država z najočitnejšo neenakostjo v industrijskem svetu; na drugi strani socialdemokratska država, ki zagovarja družbeno solidarnost.
Je torej država polepljena s plakati o vojni in miru, zasedbi in naselbinah, plačah in življenjskih stroških? So televizijski programi polni besed o teh temah? Ali takšna vprašanja zasedajo naslovne strani časopisov? Niti približno. Do volitev je še pet tednov, o teh vprašanjih pa ni ne duha ne sluha. Vojna, mir, socialna pravičnost - vsi skupaj samo glasno zazehajo, če nekdo omeni te besede. Javnost se posveča popolnoma drugim, precej zanimivejšim stvarem. Steklenicam, denimo.
Steklenicam, za božjo voljo? Volitve o steklenicah? Da, tako je. Steklenicah. Vsa država se ukvarja s tem, čemur bi Sherlock Holmes rekel skrivnost steklenic. Izrael je družba, ki poudarja, kako zelo pomembna je ekologija. Ljudje so se počutili ogrožene zaradi zavrženih steklenic in plastenk, zato so v državi sprejeli zakon, ki določa, da morajo supermarketi in druge prodajalne zahtevati od strank majhen polog - nekaj centov: približno 13 centov za plastenko in približno 30 centov za vinsko buteljko -, ki ga dobijo nazaj v zameno za prazno steklenico ali plastenko. Mnogim, med njimi sem tudi jaz, se ne zdi vredno zahtevati pologa za prazne steklenice.
Toda nizki zneski lahko postanejo visoki. Številni revni starejši ljudje zaslužijo za svoje preživetje tako, da pobirajo prazne steklenice iz uličnih smetnjakov, predvsem za organizirane kriminalne skupine. Vse vrnjene steklenice reciklirajo. Okolje je tako rešeno in vsi so zadovoljni. Zakaj je torej to vprašanje postalo tako pomembno pred volitvami, da je zasenčilo vse druge pomembne državne teme?
Tu je treba omeniti prvo družino v državi: Benjamina Netanjahuja, ženo Saro in njuna od pred kratkim polnoletna sinova. Družina stanuje v državni uradni rezidenci za premiere v središču Jeruzalema. Poleg tega je družina lastnica zasebnega stanovanja v ugledni jeruzalemski četrti in razkošne zasebne vile v Cezareji, četrti za izjemno bogate Izraelce. Za vse te stanovanjske prostore mora po zakonu skrbeti država. Javna blagajna plačuje za vse življenjske stroške, denimo hrano in pijačo, ter za osebje, ki skrbi za stanovanjske prostore. Že od začetka Netanjahujeve vladavine je slišati številne novice in govorice o tem, kaj vse se dogaja v teh treh stanovanjskih prostorih. Zdi se, da je Sara Netanjahu, ki se vede kakor kraljica, težavna oseba, s katero je težko shajati, to pa velja zlasti za njene odnose z zaposlenimi, ki skrbijo za stanovanjske prostore. Več članov njenega domačega osebja jo je namreč tožilo zaradi neprimernega ravnanja z njimi.Pogosto je brez razloga odpuščala člane osebja in najemala nove ter brez obrazložitev zavračala osebne pritožbe zaposlenih.
Med drugim je javnost slišala za to, da je Sarah'le (tako ji mnogi pravijo, vendar pogosto ne zaradi naklonjenosti do nje) naročila, naj umaknejo vrtno pohištvo iz rezidence, ki je v lasti države, in ga preselijo v njeno zasebno vilo. Spet drugič je bilo slišati, da so sredi noči zbudili vodjo domačega osebja, ki je spal v svoji hiši, in mu ukazali, naj svoji gospodarici takoj prinese krožnik vroče juhe v njeno spalnico. Pravijo, da pogosto kriči na svoje osebje že zaradi majhnih napak. O vsem tem je bilo slišati med različnimi sodnimi obravnavami, ki so jih množice z veseljem spremljale. Med drugim so na obravnavah razkrili, da so neko leto iz premierove rezidence naročili za več sto tisoč dolarjev sladoleda. Vedno pistacijevega.
Pritožbe zaradi premierove navdušenosti nad razkošjem niso nič novega. Generalni državni tožilec že več let raziskuje tako imenovani Bibitours - navado Netanjahuja in članov njegove družine, da so vedno leteli v prvem razredu in spali v razkošnih hotelih po vsem svetu, ne da bi za to plačali en sam šekel, saj so vse stroške plačevali tuji milijarderji. Ko se je to dogajalo, je bil Netanjahu finančni minister, zato je bilo takšno početje nezakonito.
In zdaj se pojavijo steklenice. Eden od odpuščenih članov Netanjahujevega osebja je medijem razkril, da Sarah'le redno pošilja dva vladna uslužbenca z državnim avtomobilom k zbiralnikom steklenic, da vrneta prazne steklenice in vzameta pologe za steklenice. Namesto, da bi Sara vrnila denar vladi, kakor pravi zakon, ga pospravi v svoj žep.
Je njeno početje vredno omenjati? Zdi se, da je tako. Ko so jo prvič ujeli pri tem, je družina vrnila vladi 4000 šeklov oziroma skoraj 1000 evrov. Zdaj so zneski verjetno precej višji, Sarah'le pa to še vedno počne. Njeno ravnanje bi lahko bilo kaznivo. Generalni državni tožilec in državni revizor - oba je imenoval Netanjahu - sta odgovornost za pregon Sarinih dejanj prelagala drug na drugega. Zdaj bosta morda morala nekaj storiti tik pred volitvami.
Koliko steklenic? Javnost je izvedela, da družina vsak dan popije povprečno eno steklenico vrhunskega vina. V državi, kakršna je Izrael, v katerem mnogi sploh ne pijejo alkohola, se to zdi veliko. Ko so odvetnika družine povprašali o tem, je presenetil vso državo, ko je na televiziji zatrjeval, da »vino ni alkohol«. Ni prav prijetno slišati, da je naš premier morda pijan, medtem ko mora hitro odločati o usodnih vprašanjih - denimo takrat, kadar je treba ukazati vojaško posredovanje.
V svoji nepredvidljivi glavi sem pomislil na neki izraz v jidišu. Že zdavnaj preden je nemški zdravnik Alois Alzheimer pred stotimi leti odkril bolezen, ki so jo poimenovali po njem, so simptomom, ki jih je opisal, v jidišu rekli »preveč steklenic«. Izraz izvira iz hebrejske besede za nekoga, ki nič ne dela in velja za nekoristnega starega nejevoljneža. O Netanjahujih bi zdaj lahko rekli, da imajo dobesedno preveč steklenic.
V Izraelu je to že nekaj tednov tema, o kateri se ljudje najpogosteje pogovarjajo. Bibijevi sovražniki, ki jih je v državi zelo veliko, so zadovoljni, saj bo ta tema gotovo škodila Netanjahuju in Likudu. Toda ali bo res tako?
Za zdaj namreč ni videti, da se bo to zgodilo. Prav nasprotno, potem ko je čez nekaj dni »sionistični tabor« (oziroma laburistična stranka) prehitel Likud v javnomnenjskih anketah za sedež ali dva, je Likud vrnil udarec in zdaj vodi za dva ali tri sedeže. Iz steklenic se torej ni pojavil pričakovani laburistični duh. Državi se je vse skupaj zdelo zelo zabavno. Zaradi steklenic so se lahko začele številne govorice, mnogi so začeli risati risanke in sestavljati satirične komentarje, vendar se zaradi tega mnenje volivcev ni spremenilo. Seveda je šlo nekaj zelo narobe tudi v »sionističnem taboru«.
Kadar med vojno generalu uspe prebiti nasprotnikove strnjene položaje, se nikoli ne sme ustaviti in si čestitati. Vsem svojim četam mora ukazati, naj napadejo šibko točko in zasedejo položaje nasprotnika. Jicak Hercog ni general in se ni naučil te lekcije. Svojo predvolilno kampanjo je dobro začel. Njegova politična poroka s Cipi Livni je bila mojstrska poteza.Livni s sabo ni prinesla dote - njena stranka je bila bolj navidezna kakor resnična. Toda zdelo se je, da njuna zveza prinaša nekaj novega, da lahko spremeni razmere v državi in da ji je uspelo ustvariti poseben trenutek, ki bo prepričal ljudi. Še toliko bolj zato, ker je bil Hercog pripravljen prepustiti svoj položaj Cipi Livni čez nekaj časa, če bi postal premier - njegovo odločitev so ljudje razumeli kot velikodušno, skromno in nesebično dejanje, ki je pravzaprav nenavadno za politika v Izraelu (to verjetno velja tudi za druge države). Politiki so ponavadi veliki egoisti.
Posledice je bilo takoj opaziti. Laburistična stranka, o kateri so do takrat razmišljali kot o skoraj umirajoči stranki, je nenadoma oživela v anketah in prehitela Likud. Naenkrat so si ljudje lahko predstavljali poraz desnice. Hercog, skromna in fizično majhna oseba, je bil nenadoma videti kot verjeten kandidat za vodilnega politika.
Nato je bilo vsega konec. Nekaj se je zgodilo v novem taboru: nič se ni zgodilo. Na notranjih predhodnih volitvah se je pojavilo izjemno veliko kandidatov, seznam z njihovimi imeni je vseboval nove, sveže in sposobne ljudi, ki so precej privlačnejša izbira kakor ljudje na seznamih vseh drugih strank. Toda to je bilo vse. Stranka je utihnila in se sploh ni odzvala na Netanjahujeve grobe provokacije o severni meji, poleg tega ni predstavila nobenih novih in revolucionarnih idej ter ni pripravila nobene resnične propagandne kampanje. Do zdaj se je strankarska kampanja zdela takšna, kakršen je videti tudi Hercog: skromna, spodobna in tiha. Zelo tiha.
Po drugi strani je Likud zelo glasen. Njegovi člani so pripravljeni uporabiti kakršno koli umazanijo, ki jo dobijo v svoje roke. So glasni, brezobzirni in prostaški. Toda najpomembneje je to, da je poseben trenutek izginil. Zaman sem v dveh člankih v Harecu predlagal skupen volilni seznam vseh sredinskih in levih strank, saj bi z njim ustvarili vtis, da so se vsi Netanjahujevi nasprotniki združili, da bi končali prevlado Likuda in vzpostavili novo vladajočo večino z novim programom.
Nihče se ni odzval na mojo idejo. Hercog ni hotel sodelovati s stranko Merec, ker se je bal, da bi njegov seznam omadeževali levičarji. Prav tako ni bil pripravljen snubiti sredinske stranke Jairja Lapida (predlagal sem sodelovanje z obema, da bi uravnotežili druga drugo pred očmi javnosti). Hercog očitno ni razmišljal tako kot jaz in ni verjel, da bi veliko novo zavezništvo sprožilo val navdušenja in spodbudilo podpornike levice, da bi se zbudili iz usodne brezvoljnosti.
Zaradi Lapidove sebičnosti ni bil pripravljen pristati na takšno zvezo, v kateri ne bi bil vodilna osebnost, čeprav so ankete napovedovale, da se bo moč njegove stranke zmanjšala na polovico njene prvotne moči. Merec se ni hotel odreči svoji udobni osamitvi, zaradi katere je bolj podoben družabnemu klubu kakor politični sili. Učeni profesorji brez kakršne koli politične intuicije, ki je je na levici na pretek, so nepopustljivo nastopili proti takšni zvezi.
Ko je prišel in minil zadnji dan za oddajo volilnih seznamov, sem bil žalosten. Ne jezen, samo žalosten. Globoko v sebi sem čutil, da smo zamudili edinstveno priložnost za zmago nad prevlado desnice in vse, kar to pomeni za prihodnost Izraela. To se še vedno lahko zgodi. Javnost se še vedno lahko odloči, da ima vsega dovolj. Vendar je možnosti za to precej manj.
Prijatelj, ki je naklonjen teorijam zarote, je namignil, da je afero s steklenicami morda sprožil kar Netanjahu, da bi z njo odvrnil pozornost javnosti od usodnih vprašanj, s katerimi se mora Izrael spoprijeti in ki jih sam ne zna rešiti.
Ne glede na to, kaj se je res zgodilo, je treba priznati, da je zaradi steklenic Netanjahu pritegnil pozornost javnosti. Njegove slike se pojavljajo na televizijskih zaslonih, njegovo ime se pojavlja v novicah. Hercog nima steklenic ali pistacijevega sladoleda in ostaja neopazno v ozadju. Celo Cipi ne more tekmovati s slikovito osebnostjo Sarah'le.
Vsi tisti, ki smo se bali, da bi Netanjahu lahko začel pravo vojno tik pred volitvami, bomo morda rekli: bolje steklenice kakor bitke.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
