Tiskane izdaje
Eksplozija letala, ki je zadelo stavbo, je bila nepopisna in tisti, ki so bili dovolj daleč, da niso bili v trenutku ubiti, so poskušali dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Med njimi je bil tudi ameriški podpredsednik, ki so ga agenti tajne službe skoraj nesli v nasprotni smeri in ga poskušali zaščititi, kakor so vedeli in znali. Nihče od njih ni bil pripravljen na to, za tak scenarij se niso nikoli pripravljali. Zmeda je bila popolna, pokol prav tako. Zdelo se je kot sodni dan.
V kolektivnem spominu bo enajsti september 2001 vedno zapisan kot dan, ko je novo tisočletje izgubilo nedolžnost. Novi svetovni red Georgea Busha starejšega, ki naj bi sledil padcu berlinskega zidu, se je izrodil v kontinuirano »vojno proti terorju«, ki je postala prikladen izgovor za vsenavzoč nadzor nad državljani in državami. Za svet, v katerem je zasebnost postala zgolj marketinška fraza in v katerem je ubijanje postalo stvar hitrih refleksov upravljavca brezpilotnega letala, ki sedi stotine ali celo tisoče kilometrov stran od tarče.
Ko se je Michael Moore, še svež po globalnem uspehu dokumentarca Bowling for Columbine, lotil še bolj kontroverznega 9/11, smo zgolj zevali ob njegovem tour-de-force, ko se je lahkotno gibal med teorijami zarote in prikazi popolne nesposobnosti domnevno najmočnejše države na svetu, da bi dojela, kaj se je tistega dne dogajalo v New Yorku in Washingtonu.
A če bi politična elita v Washingtonu poleg Ayn Rand brala še kak drug republikanski šund, bi vedela, da je bil scenarij parkiranja letal v ameriške simbole napisan že davno tega. Prvi odstavek pričujočega teksta namreč ni utrinek iz današnjega dne izpred trinajstih let, pač pa konec visokooktanskega knjižnega gung-ho špeha, ki sliši na ime Debt of Honour pisatelja Toma Clancyja. Človek, ki nam je dal Lov na rdeči oktober (in nepozabnega Seana Conneryja v filmski različici istoimenskega romana), je namreč že leta 1994 napisal scenarij z ugrabljenim letalom, ki si za pristajalno stezo izbere Kapitolski grič. Da gre v Clancyjevi različici za Japonca, ki se odloči maščevati ZDA zaradi nepotrebne vojne, v kateri umre njegova družina, je nepomemben detajl. Princip je tako rekoč isti.
Kar nas pripelje do vprašanja, ali ni morda realnost, ki jo danes živimo, zgolj slaba kopija nečesa, kar se dobro bere. Natančneje: mar je možno, da je bila prihodnost napisana že davno? No, vsaj nekaj let, preden se je zgodila?
Vzemimo primer mladega, postavnega demokratskega politika, ki je na Kapitolu šele en mandat, pripadnika ene od nebelih ras v Združenih državah Amerike, ki se vzame tako rekoč od nikoder in napove kandidaturo za predsednika ZDA. Čeprav nima ne političnega ne finančnega zaledja, mu uspe nemogoče in na strankarskih volitvah najprej pomete s konkurenco v demokratski stranki, nato pa še, kot domnevno utelešenje vsega dobrega, kar Amerika predstavlja, osvoji Ovalno pisarno.
Ne, to ni Barack Obama, to je teksaški kongesnik hispanskega porekla Jimmy Santos, lik iz kultne politične nanizanke West Wing, ki se je iztekla aprila 2006 prav z zmago Jimmyja Santosa. Dve leti in pol preden je Barack Obama dejansko postal prvi temnopolti ameriški predsednik. Naključje? Sploh ne. Življenje pogosto posnema fikcijo, ki posnema življenje. Navdih za lik Jimmyja Santosa je bil namreč dejansko Barack Obama, takrat še kongresnik v ameriški zvezni državi Ohio.
In da ne bomo zrli zgolj čez lužo: slabo leto dni bo tega, kar je nizozemska liberalka Lousewies van der Laan, ki po novem živi v Sloveniji, za Sobotno prilogo dejala, da je slovenska politika kot nanizanka Borgen, kjer je danska premierka Brigitte Nyborg lovila ravnotežje med koalicijo in opozicijo, seksizmom moških kolegov, zahrbtnostjo kolegic in razpadajočo družino.
Res, vsi smo gledali Borgen in primerjave z Alenko Bratušek so se ponujale kar same. Konec koncev, še ko je bila AB na čelu Pozitivne Slovenije, se je Brigitte Nyborg v seriji razšla s svojo Zmerno Stranko, ustanovila novo stranko ter se, proti pričakovanjem, uvrstila v parlament.
A v resnici bi morali, kot je pred dnevi zapisal kolega Zoran Potič, gledati neko drugo nadaljevanko. Serijo, v kateri so čustva nepotreben balast, kjer ljudje umirajo, ker vedo preveč, in kjer so za dosego političnega cilja (ali pa njegovo preprečitev) dovoljena vsa sredstva. Serijo, v kateri si lahko le lovec ali plen.
Blatnodolska politična realnost je bila tudi napisana že davno. Le da tega niso naredili scenaristi serije Borgen, pač pa avtorji nanizanke House of Cards. Pri čemer je popolnoma vseeno, ali gre za britanski original iz devetdesetih let ali za novejšo ameriško različico s Kevinom Spaceyjem v glavni vlogi.
Danes, ko vsa Evropa in pol čez-Atlantika vedno bolj odprtih ust spremlja clustefuck v Ukrajini, vsakdo, ki ima pet minut časa, vleče vzporednice z začetki prve svetovne vojne. Saj veste: sto let od atentata v Sarajevu, ZDA s svojimi problemi, skregana Evropa, bla bla bla ... A v resnici bi težko našli bolj deplasirano primerjavo. Leto 1914 je bilo zgolj kulminacija desetletja bolj ali manj intenzivnih konflitkov v Evropi in na Mediteranu, kjer so se čez puškine cevi gledale prav vse akterke poznejšega globalnega spopada. Bolj vas lahko skrbi, če odprete neki drug Clancyjev špeh.
Red Storm Rising je zgodba o režimu v Moskvi, ki se znajde v oblastni stiski in izgubi perspektivo do te mere, da pošlje konvencionalne enote čez mejo, na zahod. Tam dolgo časa ni nikomur nič jasno, zveza Nato menca in menca, dokler ni prepozno in so vsi obrambni načrti za v smeti. Kaj storiti, ko hladna vojna postane vroča? Dobrodošli v fikcijo, ki je bolj resnična od resničnosti.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Od danes ga lahko berete tudi kot rednega blogerja na Delo.si, katerega prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri. Prihodnjič ga boste torej lahko na naši strani brali v četrtek, 25. septembra.
