Primož iz Tübingena vas pozdravlja

Razprave in različna mnenja o rabi slovenščine razburjajo v zadnjem času.

Objavljeno
26. julij 2016 23.18
mdr trubar
Silva Čeh
Silva Čeh

V Tübingenu, če padeš tja naključno, ni tako enostavno najti table, na kateri piše, da je v tej hiši Primož Trubar natiskal prvo slovensko knjigo. Saj veste, leta 1550. Abecedarium in Catechismus. Ko potem srečam neko mlado Nemko iz Leipziga, ki muzicira v Stuttgartu, in rečem, da sem bila v Tübingenu, je to pač ne more pretirano pretresti, pač, bila sem v nekem od mnogih lepih nemških mest. Toda ko povem, da je tam tudi nekoč, pred stoletji nastala in bila natiskana prva slovenska knjiga, so se tudi njej prižgale iskrice v očeh. Na take podvige pred skoraj petsto leti, kdorkoli jih je, za katerikoli narod počel, si danes, kdorkoli si že, pač ponosen.

Razprave in različna mnenja o rabi slovenščine v zadnjem času razburjajo. Tudi upravičeno, saj je očitno, da se bo slovenski jezik, tudi če bo prvi na vseh fakultetah in drugih hramih učenosti, kmalu počutil kot drugorazredni. Takemu avtomatizmu se ni čuditi, saj se kar zgodi. Tudi v Bruslju je verjetno kje napisano, da so jeziki članic enakopravni, a primerov, ko so si upali slovenski evropski poslanci ali drugi nastopajoči tam spregovoriti slovensko, verjetno še za vzorec ni. Spomnim se nekih hrvaških nastopov v bruseljskih palačah, mirno so govorili hrvaško in mirno dosegli, da so jih prevajali.

Naj omenim nekega mladega doktorja raziskovalca, ki se, sam ali v skupini ali v konzorciju, saj je vseeno, prijavlja na razne javne razpise za razne evropske in podobne projekte. Zakaj moramo te prijave in povzetke in vse, kar sledi, pisati v slovenščini, če smo to že tako ali tako napisali v angleščini. To nam krade čas in denar, se je hitel jeziti mladi intelektualec. Če bi rekla slovenski, bi morda bil celo užaljen, ker se verjetno počuti preveč mednarodno. A pod črto bi torej lahko razumeli, da je slovenski jezik tudi jezik, ki krade čas, torej tudi denar; ki je torej izguba.

Veliko je razlag, kaj vse bi država, gospodarstvo, znanost, mednarodno razgledani študentje pridobili, če bi jo spustili na fakultete. Seveda bi pridobili, tako kot pridobijo, če imajo dobre predavatelje v slovenskem jeziku. Še mnogo drugih možnih pogledov je, ki govorijo v prid tudi angleščini na naših faksih in posledično tudi drugje.

A vprašati se je tudi mogoče, kaj vse slovenski jezik izgubi, ko se mladi doktorji prijavljajo na projekte in se jezijo, ker morajo »prošnje« pisati tudi v slovenščini. Misliti je namreč mogoče tudi tako: koliko strokovnih izrazov, tehničnih, družboslovnih, sodobnih, ki jih prinašjo nove raziskave in novi projekti in še vsa ta nova digitalna realnost, bo ostalo zapisanih v angleščini, nihče, še najmanj sami avtorji pa ne bi in ne bodo iskali ustreznih slovenskih besed, si jih ne bodo izmišljali, smiselno prevajali in dodajali.

Spomnimo se lahko, kakšne težave je imela, denimo, slovenščina, ko se je z osamosvojeno državo Slovenijo k nam uvozil tudi nov družbenoekonomski sistem, saj za veliko novih »kapitalističnih« izrazov, denimo, ni bilo nekih smiselnih ustreznic v slovenščini. Tudi drugi primeri, ko cele panoge prehajajo v roke tujih lastnikov, peljejo v smer možnega izumrtja slovenskih izrazov in na koncu tudi potreb po slovenskih strokovnih šolah ne bo. Nekoč mi je neki nemški poslovnež povedal, kakšne težave so imeli v neki vzhodni državi, mogoče na Češkem, ker tamkajšnje tajnice niso ustrezale njihovim potrebam. Zato so za svoje podjetniške potrebe šolali tajnice po svojih formatih.

No, mimogrede, ne vem, kaj so v Vaduzu pridobili, ko so na bankomatu zaznali mojo bančno kartico, ampak, v lepi slovenščini so me pozdravili in tako dalje; vse brezhibno slovensko.

Primož Trubar je bil res vizionar in že takrat pred skoraj petsto leti državotvoren, kot je napisala piska v zadnji Sobotni prilogi v rubriki Prejeli smo. Dal nam je knjige, ki smo jih imeli med prvimi v Evropi, celo pred Angleži, je zapisala. Ko smo odkrili njegovo tablo v Tübingenu enega lepega junijskega dne, se je Primož Trubar na tabli razveselil, nasmehnil in nam vsem nam v jezikovno vse bolj zbegani deželici pomahal.