Tiskane izdaje
Vsi smo prišleki, to že moramo vedeti. Iz sveta v svet nenehno prehajamo horizontalno, sem in tja, in ves čas hodimo tudi vertikalno, gor in dol. Zato »geografska« sreča enih ne bi nikdar smela dovoliti naslajanja ob nesrečo drugih. In vendar je neprestano kdo v stiski.
Zaprti v lastna prepričanja, predsodke in zlo, vedno znova pozabljamo, da je provenienca samo igra milejše ali manj prizanesljive usode. Spotikanje ob njo ni nič drugega kot znak pomanjkljive empatije in modrosti, kaže, kako togo zamejeni smo lahko do drugega in drugačnega: pa četudi se zavedamo, da sta drugi in drugačni predvsem mit, prav tako politični, kajti kakor ima tudi vsak mitski sever svoj jug, je vsakdo kdaj ali kje komu tudi drugi ali je drugačen od njega.
Kot v mnogih okoljih, zaznamovanih z odhajanji in prihajanji, je tudi v Franciji priseljevanje ena najbolj živih tem, političnih, medijskih, gostilniških. Odpira kup vprašanj, mnogo takih, ki jih ne bi smelo biti, in neti strasti, še vedno in vedno več skrajno negativnih kot pozitivnih. Povezuje jih z nacionalno identiteto, z vprašanjem biti naroda, zaradi česar je šla tradicionalna desnica pred leti tako daleč, da je odprla ministrstvo za imigracijo, integracijo in nacionalno identiteto (pozneje so ga ukinili). Da je mogoče obrniti optiko in pristopati pozitivno, svetu po svoje in jasno da v povsem drugačnih razmerah in sploh v neprimerljivi zgodbi kaže bolivijski predsednik Evo Morales: z Bolivijo kot večnacionalno državo, z ministrstvom za medkulturno izobraževanje. Povedna je njegova vera v sobivanje.
Multikulturalizem bogati, je v nedavnem intervjuju za Monde opozoril Nobelov nagrajenec in pisatelj Jean-Marie Gustave Le Clézio. Zanj »sobivati pomeni razumeti, kaj lahko prizadene drugega«. Pomeni vsaj razumeti njegovo bolečino, če se je že ne da občutiti. Pa razumemo? Se razumemo?
Le Clézio – odrasel z dvema jezikoma, francoščino in angleščino, in z dvema nacionalnima identitetama: Francoz oziroma Bretonec po mami in po očetu s kolonialno pestrega, tedaj britanskega Mavricija – od malega čuti in dojema moč različnih kultur. Tudi njegovo odraslo življenje je zrelo medkulturno potovanje: med Francijo in Novo Mehiko in še marsikje vmes in mnogokje drugje. Ve, da je večkulturnost darilo in da je medkulturnost realnost, zato ga skrbijo okostenela razmišljanja intelektualcev, kot je, na primer, konservativni filozof Alain Finkielkraut, ki v svoji zadnji knjigi Nesrečna identiteta (L'Identité malheureuse), brani statično enokulturnost. Enokulturnost narekuje univerzalnost, laičnost in centralističnost francoskega in je lahko problematična, kadar politično čustveno namiguje na svojo večvrednost. Sploh ob še vedno živi in nadvse zapleteni dediščini kolonializma, ko so druge kulture postavljali pod francosko, in ob poznejših zahtevah, da prišleki iz Afrike in drugih koncev Evrope, kakor še pravi Le Clézio, vsaj navzven zanikajo svojo kulturo, se asimilirajo in integrirajo ... Zato pisatelja ne preseneča, da se vztrajno (in predvsem zaradi podpihovanja politike) ohranja prepričanje, kako so priseljenci in njihovi potomci – sploh če niso prave barve in ne iz privilegiranih koncev sveta – brez kulture, izobrazbe in zato vnaprej težavni za sobivanje.
Resnica je navadno onkraj predsodkov in zunaj manipulacij, kakor je tudi onstran prastare statičnosti ali vsaj nostalgičnih predstav, kakšna je bila družba nekoč. Resnica zahteva vedno tudi premislek o sebi in svojem odnosu do premikanja. Kdo si, ko greš, sobivaš ali bi rad sobival drugje, s kakšnimi občutji hodiš kot drug in drugačen sem in tja, gor ali, ko padeš, dol.
