Tiskane izdaje
Kot vidimo, je Nova Ljubljanska banka, naš primarni nacionalni interes, spet politična in medijska tema številka ena. V času samostojne Slovenije smo jo že dvakrat sanirali z vrtoglavimi milijardnimi zneski, prvič v markah, drugič v evrih - in zdaj jo že drugič privatiziramo.
Prva sanacija (1993) je bila nujna zaradi »črne luknje« slabih posojil iz časov socializma: tedaj je vzniknila formulacija, da so bila v »socializmu posojila v bistvu darila«. In še dobro desetletje po koncu prvega sanacijskega purgatorija (1997) je v Sloveniji vladalo samozadovoljno prepričanje, da bo v tržni ekonomiji pri nas drugače in da se bančne in finančne krize dogajajo le drugim po Evropi in svetu. Nam pač ne, saj smo tako po slovensko previdni, »gradualni«, »svetilnik« drugim, »zgodba o uspehu« itd. itd. Ne bi se mogli bolj zmotiti.
Pregrevanje gospodarstva (2004-2007), prevzem evra in svetovni rekord v rasti indeksa na ljubljanski borzi (oboje 2007) sta do skrajnosti napihnila tudi bilanco naše prve sistemske banke in marsikomu se je tedaj zazdelo, da tudi njeni rasti ni videti konca. Po zaslugi večletnega neodgovornega ravnanja upravljavcev, lastnikov, politično skadriranih nadzornikov in tudi domačih in tujih regulatorjev, je bila nato druga sanacija NLB (2013) še težja od prve. In bila je posledica slabih posojil iz časov tržne ekonomije: tudi prenekatero od njih se je izkazalo za »darilo«, nikoli poplačano, pač pa vrženo na pleča državljanov.
No, zdaj je NLB spet na prelomnici. Po prvi delni privatizaciji (KBC, 2002) in nato popolni ponovni nacionalizaciji v 2013, ko smo komaj ubežali zloglasni trojki, jo bomo zdaj pod diktatom evropske komisije spet delno privatizirali.
Po novem v dveh korakih, tako da se bo s politično najtežjim finalom privatizacije pač ubadala prihodnja slovenska vlada, to je očitni politični kompromis, ki si ga je zdaj v Bruslju uspešno izposlovala Cerarjeva vlada. Kot vemo, je odnos do kakršnekoli delne privatizacije in prodaje NLB tudi že nekaj časa del predvolilnih preigravanj v vseh treh strankah koalicije in, kot je slišati, naši izvoljeni politiki precej nervozno prebirajo s tem povezane javnomnenjske ankete.
Formalno je sicer Slovenski državni holding tisti, ki privatizira in NLB, a glede na scenosled sta v prihodnjih tednih še dva mejnika, ko bi lahko »politika« in njena računica aktivno posegli v proces prodaje. Prvi mejnik bo prihodnji teden, ko bi lahko nadzorni svet SDH ključno odločitev o sprožitvi prodajnega postopka preložil na vlado kot skupščino SDH (kar je menda za zdaj manj verjetno), drugi pa čez nekaj tednov, ko naj bi bila, po analizi povpraševanja po delnicah banke, oblikovana končna cena zanje. Domnevno prenizka cena bi bila verjetno za nasprotnike kakršnekoli prodaje NLB priročen izgovor, da bi spet skušali pritisniti na ročno zavoro. Vse to so za zdaj sicer zgolj špekulacije, a verjetno ne povsem neutemeljene.
Sicer drži, v primeru NLB si ne smemo privoščiti ponovitve privatizacije a la NKBM, kjer je tuji portfeljski sklad, in ne strateški investitor, za na videz bagatelno ceno kupil banko, ki ima prek poštnih okenc najboljšo, skoraj monopolno infrastrukturo v državi. Da je tako, smo sicer precej krivi sami, saj država tudi NKBM - dokler je bila ta v njeni lasti - ni primerno nadzirala in upravljala. Pa tudi prodati je ni hotela, ko je bil pred leti najprimernejši čas za to - podobno šlamastika se je sicer Sloveniji pripetila tudi v primeru Mercatorja, pa še kje.
A vrnimo se k NLB. Eden od političnih ciljev njene prodaje je, da s kupnino zaslužimo vsaj milijardo evrov in tako približno povrnemo zadnjo davkoplačevalsko injekcijo v NLB. Je ta številka realna? To bomo verjetno videli čez mesec dni. A glede na okoliščine (včeraj razkriti ugodni poslovni rezultati in rekordni dobiček NLB in sočasni dvig njen bonitetne ocene, zvišane napovedi gospodarske rasti v Sloveniji in regiji, presežki investicijskega povpraševanja itd.) so prav te dni razmere za primerno tržno ceno delnic NLB boljše kot kadarkoli v zadnjih devetih letih.
Tudi po zaslugi gospodarske konjunkture NLB zdaj poslovno cveti, kljub vsem omejitvam, ki ji jih je ob začetku druge sanacije naložila evropska komisija. Državi zadnji dve leti plačuje lepe dividende, krepi mrežo Balkanu. Za naprej pa potrebuje predvsem lastnika/lastnike, ki ji bodo predvsem zagotavljali stabilnost v razmerah vse bolj ostre konkurence v finančni industriji in tudi v časih kake nove finančne ali evrske krize, do katere bo slej ko prej prišlo. Slovenske javne finance bi njeno morebitno tretjo sanacijo pač bolj težko prenesle.
In upoštevajoč dejstvo, da so se najbolj pogubne odločitve za davkoplačevalce sprejemale pred desetletjem, takrat ko so jo nadzirali politično nastavljeni kadri z leve in desne ali pa drugorazredni državni uradniki, je bila tudi nadvse logična omejitev, sprejeta na aprilski skupščini banke, da mora biti tri četrtine članov nadzornikov NLB neodvisnih strokovnjakov, ki nimajo povezav s (para)državnimi družbami in političnimi strankami.
Kakšen je zdaj najbolj verjeten kratkoročni scenarij?
Glede na razmere in model prodaje, ki preprečuje vstop strateškega investitorja, se bo v NLB verjetno spet vrnila stara znanka, EBRD, ki je sicer julija 2008, dva meseca pred padcem Lehman Brothers, precej srečno prodala svoj delež v naši največji banki.
Slovenska država bo lahko tudi po končani drugi privatizaciji s t. i. »zlato« delnico še naprej vplivala na vse strateške odločitve in lahko bo blokirala vse statusne spremembe, s katerimi bi se NLB spremenila v podružnico kake velike tuje banke. To je seveda povsem legitimno, je pa spet kompromis, ki ima svojo ceno. Tako kot je kompromis tudi način prodaje, s katerim nagovarjamo zgolj portfeljske investitorje in male delničarje, ki bodo za delnico banke zagotovo pripravljeni odšteti manj kot kak bančni strateg, ki ga na sončni strani Alp pač nočemo in politično ne vzdržimo.
Cena za delnico bo s tem nižja. In, kot rečeno, prav cena bo v prihodnjih tednih iz nekaj razlogov še kako pomembna ...
