Dobro jutro: Proustova ura

Ob vsakem prehodu na poletni čas se sprašujemo: Ali smo izgubili uro svojega časa? So nam ukradli celih 60 minut?

Objavljeno
24. marec 2017 19.31
shutt*ura
Zorana Baković
Zorana Baković
»Dolgo sem hodila zgodaj spat,« izgovorim bolj sama zase, medtem ko se v družbi pogovarjajo o prehodu na poletni čas. »Po novem ali po starem času?« me vpraša prijateljica. Po Proustu, ji odgovorim. Tako se namreč začne Iskanje izgubljenega časa in vedno pomislim na prve besede tega romana, kadar se vsi okoli mene vznemirijo, da bodo morali premakniti kazalce za eno samo uro.

Ali smo izgubili uro svojega časa? So nam ukradli celih 60 minut? Bomo tako kakor pripovedovalec v Proustovem delu zdaj hodili spat nekoliko prezgodaj samo zato, da nas bo uro pozneje prebudila misel na to, da je čas za spanje?

Vsak zadnji konec tedna marca se začne veliko iskanje tega koščka časa, ki nam spolzi skozi prste, ne da bi ga doživeli, in šele potem ko nas pametni telefoni v sodelovanju s satelitskimi črnimi silami opozorijo, da ura ni sedem, ampak že osem, nas zgrabi nepričakovana panika. Kje je mojih 3600 sekund?!

Že dan za tem bomo spet zapravljali čas za vsakršne neumnosti, dopuščali, da nam ga kradejo slabe televizijske serije, izgubljali bomo dneve in tedne zaradi spomladanske slabe volje, zamujali bomo prekrasna jutra, ker se ne bomo mogli iztrgati iz globokega spanca. Samo takrat, kadar nam vzamejo uro časa, takole ekološko-politično, se zdi, kakor da se zavemo, da nas nekakšne višje sile »navijajo« kakor stare ure na vzmet in da se nekdo poigrava z našim edinim resničnim premoženjem – s časom, ki nam je dan, da ga preživimo na tem prečudovitem svetu.

Toda če ura časa ob tej priložnosti že postane tako pomembna, zakaj se vedno ne zavedamo vsakega udarca srca in ga proslavimo z nasmeškom? Da, teh 60 minut je dovolj, da nekdo spremeni svoje življenje, sem se strinjala s prijateljico, zaskrbljeno zaradi kraje časa. »In ne skrbi, vrnili ti jih bodo jeseni. Pojdiva raje v nedeljo na kosilo ob dveh!« sem ji rekla. »Ob dveh po novem ali po starem?«

»Po Proustovem.«