»Rad je imel ženske«

Zadnje dni je bilo veliko slišati in brati o incidentu Boruta Pahorja na maturantski paradi, kar je pravzaprav relativno zanimivo. Zanimivo je videti, kako se je javno mnenje zedinilo v obsodbi, kako se vsi strinjamo, da je okarakterizirati najstnico za miško šovinizem, šovinizma pa pri nas ne trpimo. Vse lepo in prav, težava je zgolj ta, da gre vzroke za mnenjsko enotnost prej iskati v tem, da vsi radostno pograbimo vsako priložnost, ki predsednika države prikaže kot pepčka, kot v prosvetljenosti slovenskega naroda pri vprašanjih družbenega spola.

Da ne bo pomote, Borut Pahor si tovrstnih zdrsov ne bi smel privoščiti. Ker kot predsednik države, ki je urejena, kot je urejena Slovenija, razen svoje vidnosti nima nikakršne druge funkcije. Smisel in namen predsednika je pod takimi pogoji samo to, da se trudi biti optimalen državljan. Da si s svojim vedenjem prizadeva postaviti zgled, kamor spada tudi to, da si prizadeva biti boljši od tega, kar v resnici je. Da v svojo persono vlaga trud in se poskuša izogniti zdrsom s področja omike, dostojnosti in etike. A zato, da bi to lahko počel, mora najprej razumeti, da je nekaj problematično. Da pa bi nekaj postalo problematično, mora biti kot problem naslovljeno večkrat.

Bodimo namreč iskreni: Borut Pahor je na maturantski paradi dekleta naslavljal tako, kot stari pijanci nemoteno naslavljajo natakarice že stoletja. Ni šlo namreč za kaj zunajserijskega. Šlo je za govor, ki smo ga vajeni, ki ga dobro poznamo in ki se na veliko prakticira. Pravzaprav bi bila pripravljena staviti, da vrsta ljudi, ki ga je v zadnjih tednih obsodila, sama večino časa govori s podobne govorne pozicije in na podoben način.

Kar je bilo pri Pahorjevem incidentu s parade zanimivo, je namreč prav to, kako spontano se je odvil. Človek, ki mu tovrstna jezikovna situacija tako zlahka nezavedno spolzi iz ust, mora biti namreč v svoj šovinizem toliko udomačen, da kadar ga uporablja, sploh ne zazna, da je njegovo vedenje na kakršen koli način problematično. To je razbrati tudi iz opravičila, ki je incidentu sledilo. Pahorju je bilo iskreno žal. A ne zato, ker bi ugotovil, da je z njegovim izjavljanjem karkoli narobe. Žal mu je bilo, da so bili ljudje jezni nanj, in ni razumel. On je namreč vedno hotel biti samo eden izmed nas. In pod rubriko »biti eden izmed nas« spada tudi vedenje à la veseli vinograd.

Prilika o Pahorju in »miški« zato ne pove veliko samo o njegovem osebnem šovinizmu, temveč tudi nekaj o našem družbenem. Pahor je namreč posnemovalec. Veliko ogledalo, v katerem se zrcali naš, ne vedno najlepši odsev. In njegov spontani šovinizem nam na ogled postavlja družbo, kakršna trenutno je: družbo, v kateri se bo moškega morebiti sodilo po tem, kako ravna z drugimi moškimi, po tem, kako ravna z ženskami, pa skoraj nikoli. Družbo, v kateri je moški lahko zlahka vpliven in spoštovan tudi kot množični posiljevalec, to, da morebiti pretepa svojo partnerko, ni vredno posebne omembe, to, da dekleta naziva z miškami, pa niti ne bi smelo obveljati za problem. Družbe, v kateri se izraz »imeti rad ženske« še vedno uporablja na isti način kot »imeti rad palačinke«. Ne kot nekaj na sebi, temveč kot nekaj za nas.

In ne gre za to, da bi morali Pahorju pogledati skozi prste, ker navsezadnje ni naredil nič posebnega. Prav je, da se ga obvesti, da si tovrstnega govora ne more privoščiti in pričakovati, da bo naletel na dobro razpoložena ušesa. A prav je tudi, da se vsakič sproti obvešča tudi vse druge, ki ravnajo podobno. Razumeti moramo namreč, da so to vedenjski in govorni vzorci, ki jih moramo problematizirati vsakokrat, ko se pojavijo, ne pa samo takrat, kadar nam pridejo prav pri šikaniranju predsednika države, kakršnega smo sami izvolili.