Tiskane izdaje
Bilo je že kar pod večer, parkiral sem pod drevesi ob dvorcu in se nekaj minut poneje znašel gori nad Polhovim gradcem, v Petačevem grabnu. Odcep sem gledal že nekaj let, vedno, ko smo se vozikali navkreber proti Črnemu vrhu, potem sem malo pobrskal po zemljevidu in ugotovil, da cesta odpelje po nekih zakotnih grapah, tudi na Črni vrh.
Idealno za moje slovo od ciklokros kolesa, ki sem ga nesramno zarubil Primožu Čerinu; posodil mi ga je konec lanskega leta, vrnil ga bom šele jutri zjutraj. Po več kot pol leta. Nesramno. Grdo. Slabo pometam pred svojim pragom, ko se sprašujem o čistoči drugih.
Takoj za vogalom srečam Andrejčkovega očeta in mamo − mamo je že leta nazaj kap, kar dobro jo je, a jo mož vsak dan pelje na sprehod. Ljubezen in predanost. Vedno, ko ju srečam, me preplavi tako dober občutek − ata se šali, mama govori bolj z očmi, smeje se z bleskom pogleda. Janez, ki, nagnjen skozi okno avta, z njima klepeta, opozori, da je pred menoj sam makadam in še strm, pa kaj. Bo že.
Z Nado sva pred dvema dnevoma grizla čez Lučine, Hotavlje, na Davčo in se pogovarjala o Pavletu, ki je ostal v Himalaji, za vedno, in o tem, kaj se mu je v resnici zgodilo. Pavle je bil doma z Mačkovega grabna; to je en graben pred Petačevim, vedno, ko se peljem mimo, se mi zdi, da mi Pavle režeč stisne zavore. Nekajkrat sem ga močno čutil na balanci, ne glede na to, da smo Pavleta pokopali tako, da je manjkal na lastnem pogrebu.
Tam okoli Davče je bilo opoldne pasje vroče, ko sva z Nado razdirala one, ki se lepijo na naš vsakdan, na bolnike, rakave in druge, tiste v duši, bolne, ker imajo ranjeno dušo, ali bolne, ker nesrečniki nenehno povzročajo rane drugim.
Nekako sva se − morda naju je že malo udarilo sonce v glavo − uskladila, kako zelo je pomembno normalno otroštvo, pa tudi da ko ugotoviš, da te okolje utesnjuje, da jo pravočasno odkuriš in greš svojo pot, iskat meje, za katere veš, da so predaleč, da bi jih našel v svojem času, a je na poti, ko jih iščeš, toliko novega, da je za eno življenje še tega preveč.
Ja, kolo škoduje. Na kolesu vedno razmišljaš. Še dobro, da naju je po tem, ko sva se s hribov spustila v Železnike in mimo Loke, načela utrujenost, pa nekaj toplotnega udara, in da sva nehala uporabljati možgane za vse, razen za ohranjanje ravnotežja.
V Petačev graben sem pač šel, da bi se zlil z zelenim.
»Zeleno, ki te hočem zeleno. Zeleni veter. Zelene veje.«
Ali raje »Ljubim te, zeleno, ljubim. Veje in zeleni veter?«
Dva prevoda prvih dveh vrstic. Lorca.
Rime so za pusije, pravijo, kdor tava po poeziji, je šema. Itak.
Moja pesem je zdrsavanje zadnjega kolesa v za moja leta in moč prehud klanec, spet se bom zvrnil. Grape ni bilo konec, ena sama kalvarija gor proti nebu, prašna in zahrbtna, in, hudir, noben klanec ni prestrm, da ti ne bi nagajale še misli. Ali ljudje, ki živijo tu gori, živijo v istem svetu kot jaz? Na jasi so ata in mati in dva otroka, mrvo obračajo. Prijazen pozdrav. V oči. Veliko so že postorili do večera, bogsivedi, s koliko na mesec preživijo?
Pred tedni sem bil pri prijatelju, upokojenemu boksarju, nezaposlena žena, dva otroka, smetarja vozi; človek, da ga iščeš. Živijo z dobrim tisočakom in nič da jim ne manjka, je dejal. Včasih še kaj ostane, le kaj večjega na hiši se ne more lotiti.
Nekaj več neba se kaže, prihajam na plano, na vse stvari se vidi − Polhograjci imajo energijo, ki me zdravi. Pavle mi je govoril o njej. Morda ga je preveč napolnila. Dan pred odhodom je rekel, da je pripravljen, kot ni bil še nikoli doslej. Niti za Everest ne. Prvič, kar sem ga poznal, se je pohvalil. Imel sem slab občutek.
Počutim se svobodnega v svoji nemoči; ni čudno: vsak rob dne je pod večer druge barve, kot je vsak človek svoj svet. V dolini bi radi prodali ogromno podjetje. Pa ga ne morejo. Zato, ker gre iz njega vsak mesec deset milijonov na račune v tujini?
Kaj bi storil, če bi imel na leto 140 milijonov? Gradil bi šole in bolnišnice in ceste in otrokom bi v šoli za obvezni predmet zaukazal smeh.
Da bi se veselili prihodnosti, ki jih čaka.
Počasi se peljem v dolino. Ne samo da nimam 140 milijonov, tudi kolo moram vrniti. Res sem v lulčku.
No ja, mi vsaj ne bo treba premišljevati, se tolažim. Čeprav so rime za pusije in je šema, kdor tava po poeziji, mi, ko tipam skozi mrak in cesto, bolj slutim, dan težkih vprašanj poradira Lorcova radirka v verzom.
»Zeleno, ki te hočem zeleno.
Zeleni veter. Zelene veje.
Ladja na morju
in konj na planini.«
Ne bo dovolj, srečen sem lahko le na obroke. Glavnica ostaja. Preveč vprašanj.
Če bi srečal tistega, ki je izumil kolo, bi ga na gobec.
