Tiskane izdaje
Tri četrtine anketirancev se je v ponedeljkovi Delovi anketi odločilo za odgovor, da je Slovenija še vedno v krizi. Navzlic mnenju številnih ekonomistov, da smo se vendarle nekako izmazali. Mi bi bolj verjeli ljudem, njihovemu instinktu in predvsem genetskemu spominu, saj se že nekaj generacij rojeva in prebija skozi življenje - v krizi oziroma v krizah. Če ni temeljev za ekonomsko krizo, kakršne si sledijo kot ponovoletne razprodaje, potem si politiki izmislijo kaj drugega. The Show must go on, predstava se mora nadaljevati.
Pred desetletji je bilo skoraj nevarno šepniti kriza, ker država nikakor ni mogla zaiti v krizo; to bi bilo v nasprotju s parametri historičnega materializma, da povsod in v vsakem trenutku nenehno nezadržno napredujemo. Ko je na začetku osemdesetih začelo primanjkovati nafte, elektrike, plenic, pralnih praškov itd., smo novinarji smeli pisati o »zaostrenih gospodarskih razmerah«; ko je vse skupaj šlo še na slabše, se je smelo pisati o »zaostrenih razmerah«; ko so že vrabci čivkali, da je v zraku kriza, je nekdo dovolil uporabo tudi tega izraza. In odtlej smo v krizi kot v nekem permanentnem stanju nosečnosti.
Ekonomisti imajo morda celo prav - ekonomski parametri se hitro popravljajo in po metodologijah »stroke« je nacija, kot kaže, že v dovolj dobri kondiciji, da bi jo lahko odpustili iz bolnišnice. Ampak parametri so eno, instinkt množice pa drugo, zato tega dvojnega W, dvojnega padca, ki smo ju preživeli v zadnjih letih, verjetno še dolgo ne bomo preboleli. Navsezadnje že šumi proti nam nov cunami, tokrat iz Kitajske, ki se utegne iz svetovne uspešnice preleviti v hudo bolnico. In s seboj potegniti v bolniško posteljo vse nas.
Dobro, ne bomo dramatizirali, je pa treba pozdraviti, da se je zaradi vsega, kot je videti, odpornost nacije močno dvignila. Tudi to morda posredno razkriva Delova anketa. Predvsem je v minulih desetletjih skoraj povsem usahnilo zaupanje v institucije (zlasti Cerkev, stranke, vlado itd.), kar namiguje, da se je to zaupanje utegnilo premakniti nekam drugam. Brez zaupanja namreč ni življenja, sožitja, ne v savani ne v še tako sofisticirani družbi. Se je zaupanje torej preselilo k »tradicionalnim«, »domačijskim« vrednotam in šegam, k t. i. samooskrbi na svojem vrtičku? Težko kaj rečemo.
No, vsekakor se je vesoljno slovenstvo v sosledju vseh teh kriz gotovo naučilo, da je bolje zaupati svojemu konju kot še najbolj všečnemu politiku. V minulih desetletjih smo menda zmagovali v vojnah, ampak smo izgubljali in izgubljamo teritorij, zaslužne generacije politikov so po hišnih zaporih, bolni kot partizani z dvojnimi leti; zaradi njih država ni v krizi, ampak je na psu! Predsednik pa se - vsej diplomatski logiki navkljub - spet vrti okoli neke Kolinde Grabar(!) Kitarović(!). Kot nekdaj Homerjev Odisej med sirenami.
Kriz se ne da zaustaviti, nasprotno, bati se je, da bodo postale način življenja - če to že niso. Da pa se zaustaviti vsaj kakega predsednika, ko začne saditi in zalivati rožice po slovensko-hrvaškem minskem polju.
