Tiskane izdaje
Še vedno nas preseneti, ko, denimo, Iran napove bojkot frankfurtskega knjižnega sejma, če bo tam kot glavni govornik nastopil Salman Rushdie. Nad svojim sonarodnjakom je namreč namreč ajatola Homeini leta 1989 razglasil fatvo, tj. muslimanski religiozni dekret, po katerem ga lahko upravičeno ubijejo. Razlog? Rushdie je napisal roman Satanski stihi. Iranske oblasti Nemčiji očitajo, da je s povabilom Rushdieja ponižala Indonezijo, posebno gostjo sejma, ki je mimogrede tudi država z največ muslimani na svetu.
Da je umetnost nadvse nevarna, je vedel že Platon, ki je svojo Državo očistil umetnikov. Tudi razmerje katoliške Cerkve do znanstvenih, filozofskih in umetniških del, še posebej literature, je bilo v zgodovini zelo burno. Ta institucija je od 16. stoletja dalje vodila seznam prepovedanih knjig (index librorum prohibitorum). Od idejne zasnove, ki jo je oblikoval papež Pavel IV. leta 1559, je seznam doživel kar nekaj revizij. Zadnjo so naredili leta 1948, uradno je indeks Cerkev ukinila s Papežem Pavlom VI. leta 1966.
Na tem seznamu so se znašli: Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Montaigne, Voltaire, Denis Diderot, Victor Hugo, Jean-Jacques Rousseau, André Gide, Baruch Spinoza, Immanuel Kant, David Hume, René Descartes, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Nikolaj Kopernik, Galileo Galilei, Blaise Pascal in mnogi drugi.
Če bi kdo hotel kakšnemu nezemljanu na hitro orisati največje dosežke znanosti in umetnosti človeštva zadnjega pol tisočletja, ne bi imel prevelikih težav − Cerkev je namreč že sestavila seznam. Če k temu dodamo dela, ki jih je prepovedal Hitler, in umetnost, ki jo je iztrebil Stalin, dobimo še bolj celovit pogled na vse ključne vrhunce človeštva.
Precej prepovedanih avtorjev, ki so se v danem trenutku znašli v škarjah raznih cenzorjev, je pripomoglo k temu, kar se nam danes zdi samoumevno: svoboda izražanja, enakost ljudi ne glede na spol, raso, versko prepričanje. Med drugim so mnogi od omenjenih avtorjev prispevali k temu, da ima umetnost zagotovljeno avtonomijo.
Platon, Cerkev, veliki diktatorji in ajatola seveda niso bili preprosto bedaki. Svobodna umetnost je vselej nevarna, saj lahko podvomi o obstoječem družbenem redu ali še huje, v negotovost postavi sam obstoj oblasti ali izpodbija samoumevnost njenih ukrepov. Vselej znova lahko spodbudi nemire med marginaliziranimi skupinami, naj gre za podjarmljene sloje ali za podjarmljen spol. Vselej znova lahko navdahne nove in nove eksperimente duha, ki utegnejo zamajati percepcijo sveta, kot ga poznamo, in odpreti nove horizonte mišljenja.
V enem najtemnejših trenutkov v zgodovini človeštva okoli leta 1940, ko se je zdel nacizem nepremagljiva, absolutna sila, sta se pojavili dve hollywoodski komediji: Chaplinov Veliki diktator in Lubitschev Biti ali ne biti. Morda ne pretiravamo preveč, če ocenimo, da se je nacistični vsemogočni stroj zazdel premagljiv tisti trenutek, ko si ga je nekdo upal smešiti, ko sta ga drzna režiserja izpostavila v vsej (ne)človeški ranljivosti.
Kakor smo danes lahko hvaležni iranskim oblastem in Isisu − ta v Iraku in Siriji sistematično uničuje kulturno dediščino zadnjih tisočetij −, ko današnjim apatičnim odjemalcem kulture in umetnosti znova dokazujejo, kako pomemben in tudi vznemirljiv segment življenja zaseda umetniško izražanje, pa moramo seveda takšna ravnanja nedvoumno obsoditi, Rushdieju pa omogočiti neovirano javno nastopanje.
Če se vrnemo k pogumnim komedijantom, lahko sporočilo njihovih del vidimo tudi v tem, da umetnost in napori duha na svetu niso zato, da bi se ozirali na verska, kulturna ali kakršnakoli čustva. Umetnost tu ni za tolažbo, ampak nasprotno, da posameznika vselej znova odpre nečemu, kar presega njegovo partikularnost.
