Sicer pa, glede tega: Izbira klime

»Ne vsebuje glutena«

-          embalaža piščanjih zrezkov

»Organsko pridelano«

-          etiketa na steklenici vode

»Svet morda takrat
otroško bo igrišče
ali pa mogoče
prazno pogorišče.
Naj se znajde, kot ve in zna.«

-          Svetlana Makarovič: Teci, punčka, teci

Pred dnevi je Guardian objavil seznam stotih podjetij, ki so odgovorna za približno 70 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Ni presenetljivo, da gre za megakorporacije, pretežno pridelovalce in predelovalce energentov. In za orjaško koncentracijo kapitala. Seznam se v velikem delu prekriva s seznamom najbogatejših ljudi, seznamom največjih korproracij in tako naprej.

V osnovnih šolah dandanes, ozaveščeni kot smo, otroke učimo celo vrsto okoljevarstvenih maksim in tehnik. Od zapiranja vode med umivanjem zob, tega so učili že nas, do ravnanja z odpadki in raznih načinov preprečevanja onesnaževanja okolja. Dotaknemo se celo porabništva in, kolikor si upamo, etik prehranjevanja.

Tudi za odrasle ne manjka nasvetov, kako zmanjšati svoj ogljični odtis, katere vse spremembe življenjskega sloga bodo odločno prispevale k izboljšanju sveta, preprečile podivjane podnebne spremembe in planet vodile v utopično zeleno prihodnost.

Med nasveti in v učnem programu pogrešam naslove, kot so »10 nasvetov za revolucijo« in »Osnove politične samoorganizacije«.

Gornja številka je tipičen primer razmerja moči, ko gre za vprašanja okolja. Vsa voda, ohranjena med umivanjem slovenskih zob v zadnjih petdesetih letih, ni odtehtala onesnaženja zadnjih dveh »po nesreči« požarov v skladiščih nevarnih odpadkov.

Številka je depresivna, ker jasno kaže možen učinek, ki ga ima posameznik na trende podnebnih sprememb in onesnaževanja. Ničen je.

Zaradi tega bolečega dejstva je v zadnjih desetletjih vzniknila industrija instant aktivizma. Generira dobro počutje, ko, prosto po Renati Salecl, svobodo in delovanje zamenja z izbiro. Kapitalizem je sistem, ki dobre ideje in etične pozicije s čedalje večjo hitrostjo in učinkovitostjo pretvarja v produkte. Podoba »black block« antiglobalista je bila v nekaj mesecih po pojavitvi na voljo na policah globalnih trgovskih verig s tekstilom. Vse prehrambne multinacionalke imajo svoje veganske podznamke, čeprav je veganstvo izvorno tudi etična pozicija − veganske produkte ponujajo v trgovini nasproti mesnice. Med stotimi podjetji z gornjega seznama jih vsaj pol že intenzivno investira v alternativne vire energije.

Korporaciji je vseeno. Tako kot je že zdavnaj osvojila princip cenovne diskriminacije (različne cene za skoraj isti produkt, da dosežejo več profilov kupcev), je zdaj osvojila tudi matematiko etične diskriminacije. Naše (aktivistične) pozicije je spremenila v potrošniške segmente, najela tržnike, ki nas razumejo, in zdaj nam prodaja, kar smo si sami izmislili.

Farmacevtske družbe so skočile na trge »alternativnih« zdravil, hkrati propagirajo cepiva in se z ekoalternativami udinjajo bogatunskim staršem, ki so zdaj Slovenijo pripeljali na sam rob sprejemljive precepljenosti. Ista podjetja proizvajajo dietne proizvode brez maščob za pravo in edino dieto in druge, brez ogljikovih hidratov, za tokrat pa res pravo in edino dieto. Še iphone lahko kupimo v seriji red, kjer nam sam Bono zagotavlja, da se borimo proti virusu hiv.

Vse skupaj je podobno kupovanju odpustkov. Tako kot lahko podjetja in države kupujejo ogljikove »kupone« in s tem simulirajo doseganje ciljev iz pariškega sporazuma, tako lahko bolje situirani ali pa bolj predani državljani kupujejo proizvode z oznakami eko, fair-trade, pridelano-v-Sloveniji, ki, ker nazivi niso (dobro) regulirani, niso nič od pripisanega. In vsi se počutimo bolje.

Ne bo šlo. Le najbolj optimistične projekcije (resničnih znanstvenikov) sploh še predvidevajo možnost, da globalno segrevanje ustavimo. In posamezniki s svojimi navadami trenda ne moremo zaustaviti ali celo obrniti. Pa ne pravim, naj voda med umivanjem zob teče. Bolje kot nič. Pravim pa, da se ne smemo počutiti bolje ali celo dobro. Ker drvimo v propad.

Edina možnost, ki jo imamo, je globalna in prvenstveno politična. Spremeniti moramo ekonomski sistem, kjer je profit edino merilo. Vzpostaviti mehanizme za nadzor in kaznovanje korporacij, jasno delegirati odgovornosti pri »nesrečah«. Potrebujemo veliko strožjo okoljsko zakonodajo, učinkovite spodbude za ekonomije v razvoju ter nekaj, kar bo k pameti spravilo ZDA. Venezuelo in Kanado je treba prepričati, da svoje noro velike in noro vredne zaloge energentov pustita zakopane v zemlji, če že Saudijcev ne bomo. Preprečiti moramo pok mehurčka alternativnih in obnovljivih virov energij, realistično namesto histerično pristopiti k jedrskim rešitvam ...

Ampak bodimo realni. Veliko lažje je kupiti eko mango, vege tofu in vse-šivilje-so-srečne majico. Na dopust bomo pa tudi še šli, ne? Morda pa vzgajamo kakšnega genija ali genialko, ki bo izumil/-a rešitev za našo zapuščino. Ali pa odletel/-a na Mars in nas pustil/-a, da se znajdemo, kot vemo in znamo.

***