Tiskane izdaje
»You've thrown the worst fear
that can ever be hurled,
fear to bring children
into the world.«
B. Dylan: Masters of War
Pri najboljši volji se ne spomnim, ali smo se otroci iz Savskega naselja pred bloki več igrali kavbojce in indijance ali nemce in partizane. Spomnim pa se, da smo jih pogosto in po potrebi mešali (ker kavbojci streljajo pinjau-pinjau, partizani pa tš-tš-tš) in pa da domobrancev nismo omenjali. Ujetnikov v naših bitkah tudi ni bilo: dobro se spomnim, da je vzklikom »predam se« ali »zapik« sledila sumarna eksekucija.
Zelo čist pa je tudi spomin, da je bil po koncu igre mir in smo se šli kaj drugega.
Tega danes nismo sposobni. Ob vsem žolču in gnevu, ki se je te dni spet zlival po mnenjskih straneh, medmrežjih in ob šankih, bi človek pomislil, da smo Slovenci najdlje živeči prebivalci planeta. Od spornih dogodkov je namreč minilo že vsaj 70 let. Jabolko spora ni samo gnilo, že zdavnaj se je posušilo, požrli so ga črvi in veter je razpihal plesnivi prah.
Tudi če so bili v NOB in pri povojnih čistkah udeleženi rosno mladi najstniki, ti danes ne pišejo prispevkov za mnenjske strani, ne klikajo po fejsbuku, do šanka pa tudi komaj še prilezejo.
Kot da bi se še vedno igrali pred bloki, pa zato krvavo resno in zavzeto njihove pozicije zavzemajo njihovi vnuki in pravnukinje. Streljajo se beng-beng in koljejo hšk-hšk in živo in globoko podoživljajo travme. Travme, ki ne samo da se jim niso zgodile: travme, ki si jih tudi predstavljati ne morejo zares, ker že vsaj tri generacije ne gre zares za življenje in smrt, pač pa je vse skupaj igra v peskovniku.
Predlagam, da s tem zaključimo.
Vemo, kdo je stavil na katero zmago in kdo je nato dejansko zmagal. Približno jasno nam je tudi, kaj so po zmagi zmagovalci počeli. Ničesar, česar ne bi po zmagi in ni med vojno tudi druga stran.
Pravnukinje in pravnuki, recimo skupaj: ni važno!
Redukcija na domobrance in partizane je za sodobnost približno tako relevantna in smiselna kot primerjave vsega, česar ne maramo, s Hitlerjem.
Ni važno. Dovolj je. Bilo je in minilo. Zdaj ni več. Še malo, pa ne bo več živ nihče z živim spominom, obe strani pa sta spisali tudi dovolj zgodovinskih monografij na temo.
Oboji so pobijali drug drugega in nedolžne žrtve, ki so prišle vmes. Oboji so na eno najbolj grozljivih dilem v zgodovini zahodne civilizacije odgovorili, kot so najbolje vedeli in znali. Po svoji vesti.
Pravnukinje in pravnuki: pozabimo!
Dialog ni mogoč, ker se ne pogovarjajo več originali, pač pa simulakri, ki lahko samo še slabo oponašajo Johna Wayna in Yula Brynnerja. Z enako legitimnostjo bi se lahko prepirali tudi o tem, kdo je bil kmečki puntar, kdo pa graščak in kdo od njiju je bil večja svinja.
Tako zelo opevana in politiki za zastranjevanje vedno znova priročna Sprava ni ne potrebna ne mogoča, ker se ne pogovarjamo o tem, zaradi česar smo sprti. Zaradi česar bi sploh lahko bili sprti.
Prepoznajmo naše ideološke razprtije kot to, kar v resnici so: različni pogledi na ekonomsko in socialno politiko. Nič več in nič manj. Partizani in domobranci so v resnici konservativke in progresivci, leve in desni, socialistke in kapitalisti, svobodnjaki in tradicionalistke, kar vam je ljubše.
Ampak, prosim, pravnukinje in pravnuki, pogovarjajmo se končno o tem, o čemer se pogovarjamo, namesto o tem, čigav dedi ima večjega.
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
