Tiskane izdaje
- Kaj jima je? Kaj vendar jima je?
Stara mama reče:
- Oh, ubožčka, vseh se bojita! V Velikem mestu sta doživela grozne reči. Povrh je eden gluh, drugi pa slep. Gluhi mora razlagati slepemu, kaj vidi, slepi pa gluhemu, kaj sliši. Drugače nič ne razumeta.
- Agota Kristof: Šolski zvezek
Tri laži so vprogramirane v temelje financiranja (nevladnih) organizacij na področju kulture. Tri laži, ki jih lažemo nevladniki, institucionalci, uradniki, mediji in odjemalci. Tri kancerogene laži, ki so se v desetletjih zažrle globoko v tkivo umetniškega ustvarjanja in produkcije.
Prva laž: Namišljeni smotri
Laž gre: umetnost je smiselno podpirati, ker je bistvena za identiteto Slovencev in Slovenstva. Slovenska umetnost ni umetnost Slovencev, pač pa umetnost Slovenstva. Le toliko smo vredni, kolikor imamo (dobrih?) umetnikov.
V sodobnem svetu razpršenega sebstva in mnogoterih identitet, evropskih in medkulturnih integracij, sekundnih medijev in umetnosti-brez-posrednikov tovrstna definicija nima kaj iskati.
Umetnost moramo podpirati, ker:
- premišljuje svet in ga premika naprej − kot znanost, samo z drugega zornega kota;
- ker združuje skupnosti in izboljšuje življenski standard toliko, da pozitivno vpliva celo na pričakovano življenjsko dobo;
- ker se izplača − v umetnost vloženi denar se skupnosti že samo po ekonomskih merilih večkratno povrne.
Druga laž: Namišljena strokovnost
Laž gre: umetnost je kvantitativno, kvalitativno in objektivno merljiva, zato lahko sredstva delimo pravično in znanstveno.
Ni res. Produkcija umetnosti je izpolnjevanje javnega mandata, ki izhaja iz gornjih predpostavk. A ni, kot pravi v svojem komentarju Butala, kot jarek ali kot cesta. Oziroma drugače: v trenutnem stanju je umetnost kot cesta ali jarek, ampak ne bi smela biti.
Boljša zgleda bi bila šolstvo ali zdravstvo. Cesta je ali pa ni narejena. V poklicih, ki se ukvarjajo z ljudmi, pa je drugače. Nič ni gotovo, nič črno-belo ali povsem jasno. Kakšen pacient bo umrl. Za drugega bomo zmetali precej več denarja kot spet za tretjega. Nekateri učenci tudi osnovne šole ne bodo dokončali. Ampak prav je, da jim damo možnost, da se trudimo.
Z redukcijo na obrazce, merljive kriterije, števila in količnike, »kazalnike«, so se odločevalci odrekli odločanju in odgovornosti. Strokovnjake uporabljajo kot alibi, kot dokaz »strokovnosti«, a vzorci, v katere jih vstavljajo, jih oropajo etičnih, estetskih, filozofskih, vsebinskih, političnih premislekov.
Birokrat še strokovnjaka spremeni v birokrata. Umetnost pa ni birokracija. Govori drug jezik. Etična je in estetska, filozofska, vsebinska.
Umetnost je politična.
Tretja laž: Namišljeni spokoj
V zadnjih dneh odmevajo odzivi na rezultate štiriletnega programskega razpisa za nevladne organizacije. Ne bom vas dolgočasil z birokratskimi detajli in tudi Butalova analiza je v tem precej jasna in povedna. Laž, o kateri bi raje govoril, je: s slovensko umetnostjo je vse v najlepšem redu.
Ni.
Hiramo. Uničevalci javnega, kamor zlahka prištejemo trenutno garnituro in večino opozicije, lastnike medijev, kapital kot tak in še bi lahko naštevali, so v umetnosti in kulturi prepoznali nepotreben privesek stroja države, ki se tudi nespretno ali neefektivno odziva na reze in posege.
V svojem javnem pismu Waltl pripisuje ministru in ministrstvu zle in eksplicitne namere: uničiti, podreti, demontirati.
Bojim se, da je realnost še bolj strašna: vseeno jim je. Kar se dogaja s slovensko umetnostjo in kulturo, se dogaja po inerciji. Ker smo privolili v pozicijo izvajalcev programov, pozicijo stranskega produkta birokratskega aparata, ker ne glede na to, kaj počnejo na Maistrovi, delamo in delujemo in živimo in se preživljamo, smo postali samoumevni.
Isti Waltl, pa razumem, da je govoril o umetniških delih, in ne o kulturni politiki, je še na Borštnikovem srečanju zagotavljal, da je s slovensko umetnostjo vse v najlepšem redu. In v tem smislu prispeval k problemu.
S tem ko navzven, kot kakšna žrtev nasilja, prikazujemo, da je vse OK, omogočamo nadaljnji razkroj sistema.
Težko je iz dneva v dan živeti kot jebena stranka, zato stanje raje normaliziramo, ponotranjimo in sevamo spokoj. Ker smo vendar umetniki, ne politiki. Ti so se že izmojstrili v vzdrževanju nenehnega kriznega stanja.
Nisem dovolj pameten za predlog rešitve. Vprašati bo treba cestarje ali pa zdravniško zbornico ali pa lastnike Pro Plusa, kako točno jim uspe postati »stranka v postopku«, prepričati odločevalce, da sprejmejo zanje ugodne odločitve. Kako jim razložiti, da so oni (odločevalci) tam zaradi nas (umetnikov), in ne obratno.
Umetnost očitno kljub vsemu še ni dovolj politična.
