Tiskane izdaje
Pustimo ob strani dejstvo, da RTV Slovenija svojega javnega mandata v resnici ne razume oziroma ga razume kot obvezno posredovanje nebuloz naših politikov ter da se je že pred leti spustila v tekmo do dna s komercialnimi TV-postajami. Ignorirajmo, da je ukinila tako rekoč vse oddaje, ki so se ukvarjale s sodobno ali urbano kulturo in umetnostjo. Pravzaprav ignorirajmo kar TV Slovenija kot celoto. Ker gre za simptom.
Slovenski medijski prostor že leta dosledno izriva umetnost, kulturo in humanistiko na rob in čezenj. Anja Golob že kak mesec šteje, koliko prostora ob sobotah osrednji slovenski časopisi namenjajo kulturi, in rezultati so porazni. Radijske postaje, z redkimi izjemami − pretežno v nočnih terminih −, umetnosti prostora ne namenjajo. Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje videl ekipo katere koli televizije na kakem dogodku, ki ni ravno »gala« ali »estraden«.
Pred časom je, recimo, Mateja Koležnik kot prva Slovenka (ali Slovenec) režirala predstavo v Berliner Ensemble, enem najpomembnejših in najbolj znanih svetovnih gledališč. Kje so naslovnice? Kje je TV-ekipa, ki bi to pokrila? Gre za dosežek, gladko primerljiv z nastopi slovenskih športnikov v pomembnejših svetovnih klubih ali svetovnih pokalih. Ste že slišali, da bo Jernej Lorenci prejel nagrado evropske komisije za gledališče − premio Europa? Tudi to je evropski pokal. In tudi on je prvi Slovenec, ki ga bo doletela ta čast.
24ur.com, najbolj bran slovenski novičarski portal, kategorije Kultura sploh nima. Ima pa »sceno«, domačo in tujo, kjer se občasno pojavi tudi kak umetnik ali ustvarjalec, pretežno v rumenem kontekstu. Kulturnih urednikov (v resnici urednic) sem nazadnje naštel pet. V vsej Sloveniji.
Kritičen ali vsebinski premislek (ne samo umetnosti) pa je iz večjih medijev tako ali tako že skoraj v celoti izginil. Celo že spisanih in plačanih prispevkov se ne objavlja (»ni prostora«), vrednotijo pa se žaljivo nizko.
Zakaj?
V prvi vrsti gre prav gotovo za samouresničujočo prerokbo. »Tega nihče ne bere,« porečejo mediji, in »to nikogar ne zanima.« In odrinejo vsebine nekam ob rob, kjer jih res nihče ne opazi. A k temeljnemu poslanstvu medijev prav gotovo spadata tudi selekcija in posredovanje vsebin po svoji vesti in premisleku, z vizijo. Sicer se lahko zreducirajo na fotografije muck in oprsij − ker to bodo ljudje vedno klikali in »brali«.
Gotovo je na delu tudi kapital. Umetnost in kultura, vsaj dobra umetnost in kultura, tvorita vsebine, ki so kritične in ustvarjajo nelagodje glede statusa quo, odpirata družbena in identitetna vprašanja. To pa niso vsebine, ki bi zanimale oglaševalce.
Če privolimo v to, da smo bralci in gledalci v resnici produkt, ki ga medijske hiše tržijo oglaševalcem, je rezultat na dlani: nelagodje ven, zabava noter. Kdo bo kupil BMW, ki se svetlika ob članku o zahtevni ali kritični vsebini? Nihče. BMW se mora svetlikati ob svetlikajočih se in zadovoljnih obrazih.
In če »realne« vsebine, vojne in politika ter gospodarstvo, še nekako životarijo ob »lifestyle« novicah, vsaj kot alibi, so nesrečne humanistične in umetniške vsebine pritiskom pretežno podlegle. Za zdaj večje institucije z »novinarstvom« kopiraj-in-prilepi še nekako dobijo medijski prostor, konec koncev so tudi same oglaševalci, živih in akutnih vsebin, ki vznikajo ob robu mainstreama, pa širši javnosti ne predstavlja nihče.
Težava je ta, da s takšnim početjem medijske hiše pristajajo na vzorec, ki hkrati tudi njih same, kot kritike in komentatorje, dela čedalje manj relevantne. Ko je medij samo posrednik za vsebine, ki jih tvorijo pozicije moči, samo »portal«, je to dejanje samoukinjanja. Medija, ki ne išče in ne izbira vsebin, ki ne sprejema vsebinskih uredniških odločitev, ki se samo udinja oglaševalcem in odjemalcem, ne potrebujemo. Oziroma ga že imamo: reče se mu facebook in je v tem poslu, poslu posredovanja oči in klikov oglaševalcem, precej boljši od vas, slovenske medijske hiše, ker se ne pretvarja, da vsebine tvori.
V tekmi všečnosti bo seveda zmagal tisti, ki si je izmislil »všečke«. In jih patentiral.
