Tiskane izdaje
»(7) Prepovedano je prikazovanje ali uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov v okviru televizijskih vsebin in javnih nastopov, ki so namenjeni osebam, mlajšim od 18 let, razen v filmih, nadaljevankah in nanizankah.«
29. člen, 7. alineja novega zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov
***
Novi zakon o omejevanju bla bla bla − ZOUTPI − je tipičen konstrukt slovenske politike: zakonodaja brez analize, ciljev ali preverjanja učinkovitosti. Zakonodaja kopiraj-prilepi.
Študije, denimo, dejansko kažejo, da sličice črnih pljuč in mrtvih dojenčkov na ovitkih pomagajo. Še precej bolj pomaga cena. Metaštudije kažejo, da desetodstotno povišanje cene na kratki rok zmanjša kajenje za dva do pet odstotkov, na dolgi rok pa do deset odstotkov. Predvsem je ta ukrep učinkovit pri mladih. Pri tej isti skupini so najmanj učinkovite ravno prepovedi in omejitve.
Seveda pa trošarine naša vlada ne bo resno dvignila, ker dejansko zmanjšanje števila kadilcev vodi v izpad davčnih prihodkov in izgubo delovnih mest. Dolgoročno je sicer država, predvsem zaradi razbremenitve zravstva, na boljšem, ampak naša država pač ne razmišlja dolgoročno, razen v larifari pravljicah o letu 2050.
Precej lažje je ustvarjati moralno paniko in sprejemati potemkinovske zakone.
Dejstvo je, da je medijsko pojavljanje cigaret močan propagandni element. Tobak je klasičen primer konzumentske identifikacije. Bernays, pionir propagande in reklamiranja, je Američanke prepričal, da bodo s kajenjem pridobile neodvisnost. Prava ženska kadi. Ena najučinkovitejših oglasnih kampanj vseh časov je bila kampanja »Marlboro Man«, ki je cigareto povezala z uspehom, močjo, moškostjo.
In ja, tobačna industrija je v filme in televizijo vložila milijarde dolarjev. Kajenje je kul. A naš novi zakon ne omejuje vsebin z največjim dosegom med mladimi: filmov in serij (kdo je to zlobiral?) ter interneta (ker ga je vsebinsko nemogoče regulirati). V najboljšem primeru preprečuje kajenje na TV-dnevniku (saj resničnostni šovi so nadaljevanke, ne?) in v reklamah. Bravo!
Se je pa družba moralne panike v zadnjih mesecih odločno zasidrala v gledališču. Začeli smo pri petelinu, ko je direktorica največje slovenske kulturne institucije v osrednjem dnevniku razlagala o spolni potešenosti svojega perjastega varovanca. Zdaj nadaljujemo z umikanjem kajenja iz že obstoječih gledaliških predstav oziroma z njihovim ukinjanjem, če se cigaret ne da drugače zrežirati.
Kaj, za vraga? Upam si trditi, da nobeno slovensko gledališče ni nikoli prejelo nikakršnih sredstev za promocijo kajenja. Ker marketingarji vedo, česar zakonodajalci očitno ne: gledališče (že vsaj 50 let) ne ustvarja trendov. Prav tako zlahka zatrdim, da ni gledališke predstave, ki bi najstnika prepričala, da je kajenje kul. Če je prejšnja zakonodaja, kjer je bilo treba tobak nadomeščati z neškodljivimi zelišči, še zdravstveno upravičena, je ta nova osnovana zgolj in samo na moraliziranju.
Ljubi zakonodajalci, v gledališča mladina ne zahaja množično po prazno razvedrilo. To iščejo na youtubu. Po naših junakih se najstniki ne zgledujejo. Velike zgodbe našega časa so v rokah filmske in televizijske industrije. Naši umori se zgodijo v zaodrju. Našim fatalkam ni treba kazati jošk, ker so seksi v glavo. In v zgodbo. Gledališče je konsenzualna simulacija. Vsi vemo, da se na odru nič ne zgodi zares. Gibljemo se v območju kaj-pa-če. In to vsak, ki je kdaj stopil v gledališče, razume instinktivno. Res gre za bazičen civilizacijski konsenz. Star tisoče let. Nisem še srečal otroka, ki bi oder dojemal dobesedno.
Zakonodajalci torej − buu! Ne veste, o čem govorite.
Ampak od vas to že pričakujemo.
Vodstva gledališč pa − o čem, pri bogu, razmišljate? Od kod ta drakonska interpretacija 29. člena? Od kdaj so gledališča moralni stebri in čuvarji družbe? Od kdaj se tako krčevito bojimo inšpekcij in zdrah? Mar ne bi črki zakona zadostili že z napisom »predstava ni namenjena mlajšim od 18 let«? Ne bi morda še raje izzvali prijave in potem ta nebulozni zakon izpodbijali na sodišču?
Umikanje kajenja iz predstav ni samo bolj papeško od papeža, to je nesmiselna panika. V predstavah za otroke že doslej nismo imeli kajenja. Ker nismo neumni. Ali plačani. V predstavah za odrasle kadijo liki, ki kadijo. V njih so še liki, ki ubijajo, posiljujejo in eksplicitno konzumirajo trde droge.
Kolegi gledališčniki v zadnjih dneh vpijejo »CENZURA!«. A vsa cenzura je AVTO-. Nihče še nikomur ni dal kazni za pušenje. Čeprav je zabranjeno.
Zakon ni niti Resnica niti ni nezmotljiv. Predvsem pa naj bi bila umetnost mesto upora nesmislom. Pogum, kolegice in kolegi.
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
***
* Prepovedano kajenje.
