Tiskane izdaje
Well, there ain't no goin' back
When your foot of pride come down
Ain't no goin' back
- Dylan: Foot of Pride
v posteljo sem lulala zelo dolgo
mislim, res dolgo
vsaj meni se je zdelo dolgo
Do pred kratkim sem živel v prepričanju, da so tako imenovani safe spaces, trigger warnings, social justice warriors*** in podobne novotarije oddaljen fenomen. Bežno sem jih zasledoval po internetu in ameriških kampusih ter se hahljal sebi v brk.
Sčasoma so se začeli pojavljati tudi na slovenskem medmrežju. Militantne veganke. Prizadeti feministi. Radikalni interpreti dvomljivih statistik. Še vedno sem se tolkel po prstih, se čim manj vklapljal v debate in si govoril, da fejsbuk vse prenese.
Pred tedni pa sem bil soočen s primerkom v živo. »Privilegij.« »Nezaupanje.« »Ne moreš razumeti mojih občutkov.« »Varnost.«
Dialog z Žrtvijo ni mogoč. Avtomatsko si agresor in tvoji argumenti neveljavni, češ, »pozicija moči«. Žrtev bo poiskala tiste tvoje lastnosti, ki so večinske, in te na podlagi njih uvrstila med Rablje. Do konca. Ni ga, ali je, ki bi bila dovolj črna, gej, čefurka, trans, ženska iz tretjega sveta, da pri njej ali njemu ne bi našli vsaj ene privilegirane pozicije. Saj res, živ sem, ergo na boljšem od mrtvih.
Žrtve ni mogoče razumeti, ker nima nihče njene izkušnje žrtve. Žrtve ni mogoče zadovoljiti, ker bi jo moral narediti za ne-žrtev, a vse ne-žrtve so Rablji, zato Žrtev ne bo sprejela takšne rešitve.
Ker Žrtev želi biti žrtev. Žrtev je ugotovila, da je moderno biti žrtev, da se izplača. Da je žrtev valuta. Žrtev je pozicija. Žrtev je medijska pozornost. Žrtev je možnost izrekanja, ki ji ni vljudno odgovarjati.
Če razmislimo, v našem prostoru to ni nič novega: celotna politična desnica že od devetdesetih igra vlogo žrtve − komunizma. Pisatelji in politiki so si gradili kariere na statusih arestantov (za kak dan), cerkev je zaradi hudega preganjanja (znova) veleposestnik, celotna slovenska zgodba je utemeljena na tem, kako smo v skupni državi je**li ježa (čeprav nam je šlo najbolje).
Kaj je torej danes drugače? Rekel bi, da dostopnost. Demokratičnost pozicije žrtve. Vsakdo je lahko Žrtev! Vsaka žrtev lahko najde skupnost So-žrtev. Če ne najdeš v sebi nič žrtvenega, si lahko lastno žrtev preprosto umisliš. Hitro! Te je česa strah? Žrtev! Se kdaj počutiš nelagodno? Žrtev! Je kdo v čem boljši od tebe? Žrtev! Si nezadovoljen, nerealiziran ali nemočen? Žrtev! Žrtev! Žrtev!
Ker je Žrtev postala valuta, doživlja inflacijo. Ko je Žrtev lahko vsakdo, za kar koli, če se pač tako opredeli, se zmanjšuje pomen resničnih žrtev, torej ljudi, ki so jim res kratene pravice in svoboščine. Te pa so jasno zapisane in določene v svetovno in/ali v Sloveniji priznanih dokumentih. Mednje ne spadajo pravica ne biti užaljen ali soočen z nasprotnimi mnenji, pravica živeti v balončku zgolj istomislečih ali pravica do dobrega počutja.
Varnost ni počutje. Varnost, med njimi socialna, pravna, telesna itd., je jasno definiran pojem.
Pozitivna diskriminacija ne obstaja. Je samo diskriminacija. Saj smo vsi proti diskriminaciji, ne? Morebitne nepravice moramo reševati tako na sistemski kot na individualni ravni, a z določanjem novih dejansko deprivilegiranih skupin ne bomo povečali enotnosti, temveč se bomo še bolj drobili. (Ste brali Harrisona Bergerona?) Enakopravnost je enakopravnost, ne enakost. In ja, dejanska enakopravnost je za zdaj nedosežen ideal, a z vsiljevanjem enakosti je prav gotovo ne bomo dosegli.
Bolje vam gre, kot mislite. Algoritmi strinjanja (FB, TW, google, vsi jih uporabljajo) vam servirajo čedalje bolj monolitne informacije, ki samo še potrjujejo vaše domneve. A če za trenutek izstopite iz histeričnega občutja krivic in krivičnosti, boste videli, da načeloma živimo v kar se tiče pravic in svoboščin OK urejeni skupnosti. Seveda z manki, proti katerim se je treba boriti, ampak dvomim, da je prav vaša Žrtev tista akutna problematika, ki jo je treba urgentno reševati.
Življenje ni fer. In užaljenost ter prizadetost sta obrambna mehanizma pred to nepravičnostjo življenja. Ko dejansko izgubimo, nam dasta občutek moralne in pravičniške zmage. Super. Tudi sam se večkrat zalotim v tej pozi. Ampak osnovati identiteto na podlagi občutka zmage namesto na podlagi dejansko doseženega ni samo kontraproduktivno, temveč še vsaj naivno in v službi dejanskih pozicij moči (v zahodnem svetu) − kapitala, ki mu ni za to, ali ste gej transseksualka z obsesivno kompulzivno motnjo, prav nič mar.
*** varni kraji, opozorila na možnost obujanja neprijetnih spominov, borci za družbeno pravičnost (vam v slovenščini zveni enako kul in smiselno?)
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
