Tiskane izdaje
Na Krekovem trgu v Ljubljani imam svojo priljubljeno kafeterijo. Tja ne hodim samo na kavo, ampak grem tudi past radovednost, gledat lepe punce, mimogrede pa še izvem kaj novega, zanimivega, koristnega.
Lokal mi je všeč, ker je pravzaprav majhna luknja, kjer se lahko vsi pogovarjamo z vsemi ali pa si zadeve uredimo tako, da je vse bolj intimno.
Drugače je na vrtu, kjer se diha drugače. Tam imam dva strateška položaja, od koder opazujem omenjene lepe punce, preverjam, kaj jejo turisti na vrtu sosednje restavracije, koliko imajo prometa v dveh sosednjih lokalih na drugi strani, kdo najbolj nerodno parkira kolesa na znamenite ljubljanske stebričke, kdo gre gledat katero predstavo v lutkovno gledališče, koliko zasluži mestna občina z vzpenjačo na Ljubljanski grad, glede na gostoto in profil obiskovalcev na vrtu pa se sproti odločam, ali bom Bobija za kratek čas osvobodil povodca, da bi še on prebral vsa sporočila, ki so mu jih pustili štirinožni prijatelji.
V tej moji kafeteriji s simpatično nerodnim imenom, kjer mojster Tine praži svojo kavo in ozavešča ljudi o tem drugem ali tretjem najbolj razširjenem napitku na svetu, se zbiramo osebki najrazličnejših profilov.
Verjetno je to edini gostinski obrat, kjer se pravzaprav ne pogovarjam o športu. Teme narekujejo sogovorniki, med njimi pa ni ravno veliko športno zagretih. To ne pomeni, da sem zato samo poslušalec. Daleč od tega, čeprav zelo rad poslušam zgodbe iz življenj drugih.
Tineta ter njegova prijatelja Živo in Reneja že nekaj časa muči vprašanje, kaj vse se skriva za proizvodnjo kave. Kdo mora storiti kaj, da se v lokalčku na Krekovem trgu pred nami na mizi znajde skodelica kave. Kdo za to dela, kdo zasluži, kdo je prikrajšan, kdo ogoljufan? Uganili ste, trojico zanima pravična trgovina, zato so ustanovili Zadrugo Buna.
Na kratko. Buna je koncept, ki vključuje poznavanje porekla izdelkov, zagotavljanje njihove svežine, preglednost in odgovornost do okolja. Skratka, ni nam vseeno, ali kupimo izdelek, ki je nastal v suženjskih delovnih razmerah, pri tem pa je proizvodnja povzročila še veliko škode naravi. Ni nam vseeno niti to, da je omenjeni izdelek po uporabi le odpadek, brez možnosti, da se reciklira.
Prvi izdelek Zadruge Buna je, jasno, kava. Nepraženo svežo kavo prek sistema pravične trgovine pripeljejo v Slovenijo, jo tu sami spražijo in pripravijo na različne načine. Všeč mi je tole njihovo mnenje: Kava je luksuzna dobrina in ne dovolimo, da bi obremenjevala okolje bolj, kot je nujno potrebno.
Živa, Tine in Rene si želijo, da bi se uporabniki izdelkov in storitev pri nakupu večkrat vprašali, od kod nekaj prihaja, kako je bilo narejeno, kako je sestavljena cena, ki jo plačajo za izdelek ali storitev, ter kakšen vpliv ima na okolje. Po domače povedano, trojica mi pomaga odpreti oči, da ne bi bil nategnjen in da ne bi zaradi tega poleg slabe vesti še pomagal uničevati našega planeta. Pošteno.
Seveda bom še naprej hodil v mojo kafeterijo na Krekovem trgu, kjer − to pač ni odveč omeniti − ob Tinetu strežejo zelo mične gospodične, ki so tudi prijazne in razgledane klepetulje, ne da bi s to svojo vrlino utrujale svoje goste. Kot smo zapisali; odgovorne so do okolja. Pri njih si bom torej še naprej naročal skodelico kave zavedanja, kakršen je tudi slogan Bune.
Če bom za začetek spil veliko njihove kave, bom po svoje pomagal ozaveščati ljudi, naj ne bodo apatični slepci, ki brez kakršne koli kritične presoje in selekcije kupijo vse, kar jim je všeč na prvi pogled. Saj vendar nismo teleta, smo ljudje, kajne? Buna je projekt, o katerem moramo širiti glas in v njem morda tudi aktivno sodelovati.
