Tiskane izdaje
Priznam, ob vseh preteklih bančnih zablodah in krajah javnega denarja pri nas sem že nekoliko naveličal citirati lucidno Brechtovo domislico iz zaključka Opere za tri groše, kjer glavni junak na morišču, z zanko okoli vratu, izreče tisto nesmrtno misel češ, kaj pa je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke.
No, dogodki zadnjih dni, razkritje milijonske svetovalne pogodbe, ki jo je državna NLB sklenila s podjetjem nekdanjega prvega državnega preganjalca korupcije in pa neverjetno sprenevedanje in več kot le kreativno nagrajevanje vodilnih v prav tako državni slabi banki, so me prisilili, da to znova omenim.
Zdaj sicer ne gre več za milijonske nagrade vodilnih v NLB in drugih državnih bankah, ki so jih v letih debelih krav tako brezskrbno nadzirali politični izbranci z leve in desne, rdeče in črne polovice političnega spektra, ali za stotine milijonov, ki so poniknili v menedžerskih prevzemih in dvomljivih naložbah doma in na tujem. Ti časi za bankirje so definitivno mimo.A dekadentni bančni duhovi seveda niso poniknili nazaj v steklenico in z njimi se brez kakih posebej zavezujočih, transparentnih in merljivih ciljev ukvarjajo tako Kosova forenzična firma, kot tudi gospodje iz DUTB.
Če bi se to dogajalo v zasebnih družbah, bi bila to stvar lastnikov, ker pa gre za državni inštituciji, ki vsaj v besedah želita opraviti s preteklimi slabimi praksami, bi vendarle lahko pričakovali, da bosta zdaj letvico transparentnosti, etičnega obnašanja in sorazmernega nagrajevanja postavili na najvišjo možno raven.
A taka pričakovanja so seveda izkazala za naivna: v obeh primerih gre za nerazumno visoke honorarje in nagrade, ki jih ni mogoče upravičiti z rezultati. Pa sam nimam načeloma nič proti tujcem v slabi banki, še posebej po zelo bridki izkušnji z državno AUKN, ki je povsem kompromitirala »domače« upravljanje z državnimi naložbami. Zanima me le, kam je ob vseh teh aneksih in nagradah, ki so pricurljali na dan v zadnjem tednu, izginila tista znana protestantska preglednost, na katero so na Švedskem upravičeno lahko ponosni.
Ali pa po drugi strani NLB, kjer znajo tako skrbno preračunati prihranke ob odpustitvi vsakega presežnega zaposlenega ali pa ob zaprtju bankomata ali podružnice. Se niso mogli spomniti kakšne cenejše rešitve za bezanje okostnjakov iz svojih omar kot pa je najem zunanjega forenzičnega svetovalca za skoraj milijon na leto? Ali pa se vsem skupaj zdi samoumevno, da je zasebne finančne svetovalce pač zmeraj treba pregrešno drago plačati - pa čeprav nimajo kaj prida več znanja kot kak dober kriminalist ali pa zverziran profesor matematike.
Državnih bank in njihovih (preteklih) slabih posojil se torej še vedno drži precej slaba karma. Ob skoraj petih milijardah davkoplačevalskega denarja, ki smo jih v zadnjih dveh letih vbrizgali v slovenske bančne zombije, da se niso sesedli in v brezno izgub potegnili vso Slovenijo, so naše banke še vedno tempirana bomba s skoraj šestimi milijardami slabih posojil.
Na drugi strani pa se banke iz leta v leti krčijo in vsaj gospodarstvu čedalje manj posojajo. S tem ne opravljajo svoje temeljne makroekonomske funkcije. Spomnimo: slovenske banke so bilančno vsoto v zadnjih sedmih letih skrčile s 47 na dobrih 37 milijard evrov.
Zapisano s kar nekaj sarkazma: če se bodo s takim tempom krčile še naprej, bodo čez kakih 25 let izginile. Vsaj stari Bert Brecht bi se ob tem zagotovo zarotniško nasmehnil ...
