Tiskane izdaje
A resnici na ljubo je, ne glede na njuno obrabljenost, verjetnost, da bomo Axla in Slasha videli na Zvohu, še manjša od te, da bi ju videli na Plaži na Krvavcu, žagajoč strune in goltajoč mikrofon na odru lokalne radijske mreže. Še vedno sta preveč trendovska, Slovenija pa daleč premajhna.
Nekako tako je tudi z modnimi trendi. Ko smo pred mesecem dni zaključevali dvatisočšestnajsto leto, smo se spotaknili ob moško figo in razrezane kavbojke. Oboje je v domovino prišlo s precejšnjo zamudo. Podobno kot uggice, grunge ali Harlem shake.
Slovenija je, zdi se, kraj, kamor trendi pridejo umret. A preden dokončno zapustijo ta svet, naredijo še krog, dva ali celo tri po medijski sceni, oglaševalskih festivalih in − navsezadnje − politiki. Kar spomnite se na sicer hvalevredni »ice bucket challenge«, ki smo se ga na internetih nagledali do onemoglosti, potem pa so ga šele odkrili domači guruji tega ali onega. Na srečo tisto leto ni bilo volitev.
Te sreče letos nimamo. Zato se kar pripravite na obupne (in obupane) poskuse dobiti volitve zgolj s pomočjo twitterja, besno ustvarjanje in deljenje memov ter iskanje priložnosti za to, da en politik zabrusi drugemu, naj si izbriše uporabniški račun oziroma »Delete your account!«. Manjka le še predsednik Pahor, ki s svojo ekipo izvaja tako imenovani »manekenski izziv«, pa bo zbirka prežvečenih trendov popolna.
Po drugi strani pa teza o Sloveniji kot popku sveta vendarle ni tako zelo iz trte izvita. Odkar je na oni strani Atlantika na oblasti The Donald, so se Združene jim države Amerike pogreznile v močvirje sumničenj in deluzij, ki smo jih pred tem poznali zgolj iz dokumentarcev o kaki banana republiki. Oziroma, kot je to pred dnevi v prilično humornem tekstu zapisal Karl Sharro, Amerika je zdaj videti kot arabska država. Sentiment sta zaznala tudi veliki EHM in nekdanji odjemalec električne energije T. Zgaga v Dnevniku. Prvi ugotavlja, da smo v Evropi na avtokrate Trumpovega tipa pravzaprav kar precej navajeni in jih relativno dobro sprejemamo, drugi pa, da je Slovenija postfaktični popek sveta.
Oboje je seveda še kako res. Sploh zadnje. Leta in leta smo poslušali, kako se naša družba amerikanizira, da angleščina ubija našo identiteto, da bomo kmalu imeli McDonald's na vsakem koraku in kokakolo v vsakem želodcu, nato pa se zgodi, da na oblast pride razpečevalec teorij zarot skupaj z ekipo paranoikov in navdušenih amaterjev. Od kod že to poznamo?
Skratka, enkrat za spremembo Slovenci vemo, kaj čaka Američane, in ne obratno. Je pa res, da bodo Ameri na neki točki o vsem skupaj posneli serijo filmov, ki bodo verjetno postali popkulturna referenca na obdobje oranžne frizure v Beli hiši in prinesli kupe denarja. Slovenci tega ne znamo. Po filmu Predsednik Borisa Cavazze je šel žanr političnega filma v republiki le še strmo v smeri Patriota Romana Končarja in dokumentarcev Jožeta Možine in tako smo še enkrat več zapravili možnost, da bi postavljali svetovne trende.
No, razen pri novi prvi dami ZDA, s katero imamo nekakšen hipsterski odnos. Melania Trump je bila Slovenka, še preden je to bilo kul.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
