Slovenija že pet let v OECD. Zakaj že? Zakaj sploh?

Zakaj OECD plačujemo članarino − priložnosti, ki jih ta inštitucija ponuja, pa sploh ne izkoriščamo?

Objavljeno
12. december 2015 12.44
Miha Jenko
Miha Jenko

Kar dobrih 14 let je trajalo od slovenske prošnje za vstop v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) leta 1996 − tedaj je vlado vodil Janez Drnovšek − do našega polnopravnega članstva v njej.

Slovenija je postala 32. članica OECD julija 2010 − in še dobro se spomnim napovedi, kako neslutene nove možnosti se nam odpirajo z vstopom v ta prestižni klub najrazvitejših držav. Po dobrih petih letih članstva so te v mnogočem ostale neizkoriščene − in prezrte.

V OECD smo skupaj z državami, ki so gospodarsko razvite, z visokim BDP na prebivalca, ob tem pa skrbijo tudi za socialni konsenz, blaginjo in participacijo državljanov in imajo najvišje standarde tudi pri skrbi za okolje in pri demokratičnosti in učinkovitosti svojih inštitucij.

Organizacija je šla verjetno skozi svoje najboljše obdobje, ko ga je vodil (1996-2006) prosvetljeni kanadski liberalni politik Donald J. Johnston; imel sem srečo, da sem ga spoznal in opravil z njim pogovor za Sobotno prilogo. Že dolgo je znana po napredni statistiki, med drugim je zasnovala tudi svoj indeks boljšega življenja (better life index): ta za vsako državo meri 11 kazalnikov »dobrega življenja«, ki so grafično originalno nakazani v obliki cvetnih listov marjetice. Bolj ko ta cveti, bolje se godi prebivalcem.

Slovenija se tu najbolje odreže na področjih varnosti in izobraževanja, najslabše pa pri plačah oziroma dohodkih in pa pri zadovoljstvu z življenjem, kar je nekako v skladu z nacionalno mentaliteto. Pri slednjem so za nami le še bolj nezadovoljni Grki, Madžari, Portugalci, Estonci in Turki. V vsakem primeru je slovenska marjetica videti precej bolj oskubljena in manj cvetoča kot danska, švedska, novozelandska ali švicarska ...

A če zdaj preidemo na konkretne primere: z vstopom v OECD so se nam odprla vrata do množice dobrih inštitucionalnih praks v omenjenih najbolj naprednih državah sveta.

Recimo, Islandija, druge skandinavske države in Kanada so nam v OECD lahko za zgled, kako postaviti odličen zdravstveni sistem in učinkovito upravljati in financirati javne bolnišnice. Več kot dvoletna agonija vodenja ljubljanskega kliničnega centra, serijski ekscesi po nekaterih klinikah in popolna odsotnost zdravstvene reforme kažejo, da smo na področju zdravstva še svetlobna leta od najboljših.

»Šlamastika kot se dogaja z vodenjem kliničnega centra ali pa škandal na nevrološki kliniki se že v kaki Avstriji nikakor ne bi mogla zgoditi. Tam imajo urejen zdravstveni sistem, ki že v kali preprečuje take ekscese,« mi je nedavno zatrdil znanec, zdravnik svetovnega formata.

Dobre zglede povsem zanemarjamo tudi drugje. Recimo, z nafto bogata Norveška v OECD ponuja odlične prakse pri upravljanju z državnim premoženjem, ki so ga združili v več kot 800 milijard evrov težak sklad. Če pomislim na naše kadrovske pripetije z AUKN in SDH, politične in lobistične igrice in zanikrno upravljanje z državno lastnino smo tudi tu daleč za najboljšimi.

Enako velja za javno prometno infrastrukturo, kjer so nam lahko za zgled mnoge prakse v članicah OECD, recimo v Švici, na Nizozemskem, Japonskem ali pa že kar spet v sosednji Avstriji. Da niti posebej ne omenjam učinkovitosti državne birokracije in pravosodja, kjer s sodnimi zaostanki, neučinkovitostjo sodišč in neizmerno birokratsko rigidnostjo capljamo za najboljšimi praksami v OECD približno toliko kot v zdravstvu.

No, ta teden so mariborski kolegi poročali o nezadovoljstvu OECD v zvezi z zmedo v KPK pod vodstvom Štefaneca. Strinjamo se, že mesece trajajoči razpad sistema v protikorupcijski komisiji je zaušnica državi in norčevanje iz davkoplačevalcev, oceno nezadostno si ob tem zasluži tudi predsednik republike kot predlagatelj treh vodilnih v njej.

Nekoliko nerodno je, kot se je izkazalo kasneje, ob tem dejstvo, da je sodelavec in svetovalec OECD za področje korupcije kar nekdanji prvi mož KPK, ki sicer doma nastopa v neki drugi medijsko odmevni zgodbi − o sanjskem zaslužku v državni banki, nekoč sanirani z milijardami javnega denarja.

Zelo slovensko, kajne. In hkrati še en razlog, da se vprašamo, zakaj OECD plačujemo članarino − priložnosti, ki jih ta inštitucija ponuja, pa sploh ne izkoriščamo.