Tiskane izdaje
Prazniče slovesnosnosti okoli novega leta si dandanašnji človek na tej strani sveta težko predstavlja brez številnih rekapitulacij in inventur minulega leta. Mediji vsepovsod izpostavljajo ključne dogodke raznih področjih od politike do kulture in nas spominjajo na preminule veličine prejšnjega leta.
A kaj vnema pri pregledu tega, kaj smo kot družba bili, kaj nas je zaznamovalo, pravzaprav pomeni? Včasih se zdi, da so mediji predvsem obljuba in zagotovilo, da bo nekaj ostalo zapisano v spomin, da jim je mar za tisto, kar nas je zaznamovalo v neki enoti časa, predvsem pa ta instanca jamči, da še obstajajo pomembni, prelomni dogodki. Zdi se, da ti mediji obstajajo predvsem zato, da opravijo posel namesto posameznikov, ki lahko pozabijo na pomembne dogodke in se osredotočijo na svoje življenjske probleme.
Toda tu se stvari zapletejo, saj je eden ključnih premikov v medijskem prostoru zadnjih let prav gotovo ta, da poleg velikih, klasičnih medijev tudi posamezniki s svojimi facebooki, twitterji, instagrami in delovanjem na drugih družabnih omrežij postajajo nekakšni mediji, ki detektirajo to, kar jih zadeva kot posameznike ali državljane, ter to tudi vestno delijo z drugimi: s svojimi prijatelji, sledilci, spremljevalci.
Nekateri od teh so javne osebe in imajo širši krog sledilcev in prijateljev kot marsikateri tradicionalni medij, a od slednjih jih ločuje prav to, da z informacijami operirajo kot posamezniki in da v veliki meri svojemu občinstvu podajajo predvsem informacije o sebi. V tem pomenu je lahko danes vsak s svojim neizbrisljivim odtisom na digitalnih platformah del zgodovine, vsak je delček sestavljanke zasebnih mikro-zgodovin. Svet je na nek način postal grozd izoliranih posameznosti, ki vsaka nagovarja svoj krog občinstva.
Slika malih zasebnih avto-medijev, če jih lahko tako poimenujemo, zelo ustreza splošni ideologiji kapitalizma, ki dobičke kuje s spodbujanjem avtomizacije posameznikov in osredotočenosti na njihov lastni življenjski stil ter modus uživanja. Kot je legitimen vsak posamični užitek (ki je obenem tržna niša), je tudi vsako mnenje postalo enakovredno. A domnevna osvoboditev, ki naj bi jo ta sistem s tem prinašal, je lažna in služi predvsem samemu kapitalizmu.
V tej luči ambicija tradicionalnih, profesionalnih medijev, ki informacije podajajo skladno s pravili in standardi novinarskega poklica, deluje skoraj kot preživel projekt moderne. Ne le zato, ker ta profesija - vsaj idealno gledano - še rangira med novicami in dogodki in ločuje med argumentom in moraliziranjem, temveč ker rekapitulacije minulega leta in oziranje v prihodnost predopostavljajo, da obstajata napredek in postopno izboljševalnje, da lahko s samokritiko pretekle napake v bodoče odpravimo.
Ideja napredka je že s strani same modernosti - denimo z avtorji, kot je Walter Benjamin - dobila svojo relevantno kritiko. Benjamin je, denimo, zapisal, da ni znaka civilizacije, ki ne bi bil obenem znak barbarizma. Vendar pa se zdi ideja izboljševanja, učenja iz preteklih napak v časih, ko »vse gre«, ko je moč argumenta drugotnega pomena in živimo v tako imenovanem postfaktičnem svetu, vendarle pomembna.
Kajti tudi, če so znaki napredka (danes vidni v vse bolj pametni tehnologiji in ne v političnih projektih) obenem znak našega barbarstva - saj ta tehnologija obenem uspešno pobija civiliste v nerazumnih vojnah -, pa je pomirjujoče, da nekdo še verjame v ideale, v to, da obstaja prostor za izboljšave in da ta svet še ni najboljši od vseh možnih svetov. Prav v tem pomenu je ta drža tudi politično progresivna, saj ne pristaja na to, da je kapitalizem že najboljša možna družbena ureditev.
Ko razmišljamo, kaj nas je kot svet, kot skupnost homo sapiensov zaznamovalo v letu 2016, nas morda lahko opogumi to, da še vedno kritično pregledujemo in rangiramo preteklost in tako nismo zgolj grozd posameznikov, povsem usmerjenih v lastni mikrokozmos.
V tem skoraj anahronem početju medijev je slutiti še staro razsvetljensko idejo družbe, skupnosti in solidarnosti. Želja, ki jo mirno lahko gojimo za naslednje leto je, da bomo še veliko prebirali o tem, kaj nas je kot posameznike v minulem letu preseglo, in kako lahko kot skupnost v vsakem naslednjem letu napredujemo.
