Jebelacesta, sem si mislila v četrtek, ko se je občinski svet že drugo uro vrtel okrog plovbe po Cerkniškem jezeru. Ma kaj, so vsi ti Cerkničani vsak dan v čolnih ali kaj?! Na rednih progah z Gornjega jezera in Laz po mleko in kruh v Cerknico, da so tako vneti?
Res je trajalo, a ni bilo dolgčas, tako kot že julija ne. Že takrat so pritrjevali, da odlok mora biti, in vsi so hvalili Notranjski regijski park (NRP), obenem pa ponavljali antinaravovarstveno mantro; »Spet prednost pticam in ribam! Pa ljudje?!« Nič ni zaleglo prepričevanje direktorja NRP Matevža Podjeda, da ne gre za noben naravovarstveni ekstremizem, pač pa za minimalni red na jezeru, kjer je zdaj 12.000 komandantov. In da brez odloka ne bo evropskega denarja. Naj Podjed odlok popravi, so vztrajali.
In je Podjed šel in ga malo popravil. Septembra ptiči in ribe sploh niso bili več problem. Od nekod in nenadoma pa je občinski svet obsijal obstret poslanstva ohranitve kulturne dediščine, »lastnih korenin«, in kot v transu so gladko sprejeli predlog, da bi moral, kdor hoče tržiti najem čolna, čez dve leti ponujati toliko drevakov kolikor plastičnih kanujev.
Ko so se zbudili iz sanj, je bil cvek že v kolenu. Podjed bi si pulil lase, če bi jih imel. Po 30 letih ničesar plovba končno je, zdaj pa tole! »Res ste med letom kopije, za pusta pa originali, kot je dejal avtor cerkniških pustnih Butal,« jim ni ostal dolžan. Drevak je namreč dolgotrajno mojstrsko delo, ki ga je vešč samo še gospod Tone Lovko, in le dve njegovi mojstrovini sta ta hip plovni.
Po cerkniški seji se je sanjalo meni. Občinski svet Ilirske Bistrice je sklenil, da bo treba občinski turistični slogan »Pridite k nam, ne ponujamo vam ničesar« spremeniti. Natura 2000, do zdaj ena sama ovira občinskemu razvoju, postaja razvojna priložnost. Enako tudi regijska blagovna znamka Zeleni kras, ki gre v geopark in kjer notranjski župani z veseljem izumijo še kakšen muzej in presihajoče jezero, samo da bi prišli do evropskega denarja in turistične reklame. V slovenski pisarni Unesca so na mizi predlogi za uvrstitev dinarskega bukovega gozda pod Snežnikom, šembijskih presihajočih jezer in slepih dolin Podgrajskega podolja na seznam Unesca. Bistriški občinski svetniki so vsi hvalili župana, ki je javnost seznanil s predlogi, jih podprl in najavil ustanovitev Snežniškega regijskega parka. Kar pred desetletjem državi s pristopom od zgoraj navzdol ni uspelo, bo zdaj občini od spodaj navzgor. Po zgledu Cerknice in Pivke.
Predlogi za Unesco res so, vse drugo pa so bile sanje. A svet se obrača in ne moremo reči, da se Bistrica ne. Ob obvoznici, po kateri bo svet kmalu obšel mesto, je pripravila teren za šotorišče in ga obdala z dva metra visoko rjavečo gradbeno mrežo. Tragedija Sircev bo domorodcem in svetu na poti na morje kar spotoma na očeh, TV-kamere pa jih bodo lahko snemale, kot je CNN leta 1992 bosanske muslimane, zaprte v srbsko taborišče Omarska.