Dobro jutro: Sok s smetano

Če ste bili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja otrok, in to otrok, ki je živel na tukajšnem prostoru, potem veste, kaj je bila sladica vseh otroštev tistega časa. Stala je pred vami v visokem kozarcu, spodaj živo oranžna tekočina, okus breskve, marelice, včasih tudi jagode, zgoraj kup trdo stepene smetane iz avtomata, v kateri je pokončno stala žlica z dolgim ročajem.

V osemdesetih se ji je pridružila še slamica, proti devetdesetim sladkorne mrvice in papirnat dežniček, ki je razpadel takoj, ko ste ga prijeli v roko. Gledali ste ta kup dobrote in pripravili bojno strategijo: kako se je lotiti, da bo čim dlje preživela in se hkrati prijetno raztopila v ustih. Eni so najprej popili sok, drugi so previdno pojedli smetano, ne da bi razburkali tekočino, vi ste morda udarili neusmiljeno: zmešali ste vse skupaj v nič kaj ugledno brozgo in jo teatralno – na glas in z užitkom – posrkali vase.

Danes se soku s smetano reče čokolada s smetano ali ledeni jogurt ali pač sladica, po kateri hrepeni mlado srce, kajti soka, v katerem bi plaval bel smetanast oblak, danes ne pije nihče več. Milenijec bi te zgroženo pogledal ob taki ponudbi, natakar postavil kup nepotrebnih vprašanj, »mislite kavo s smetano, kakšen sok, oboje v istem kozarcu?«, zato že dolgo ne poskušamo več.

Sok s smetano je ostal samo sladek spomin. Na temen ultrapas gostilniške mize, kamor si naslonil komolce in svečano čakal, da bo tvoja instalacija prispela izza šanka. Na nedeljski popoldan s prijatelji in teto, ki te je pričakala z mikserjem v roki. Na vprašanje staršev, kaj si želiš za odlično spričevalo. Premišljeval si in premišljeval si, odločitev ni bila lahka. Izbiral si med »ograjico« od pice in bomboni s črto in izrekel dve besedi: Sok s smetano.