Tiskane izdaje
Pod nagrbančeno kožo suhljatih ostarelih rok je spet zaplala kri in od nekje priplaknila novo radost na zgubani obraz. Po dvotedenskem mrazu in sneženju je prvič posijalo toplo sonce, ki je njenim osmim križem in pol ogrelo členke na prstih, zmehčalo ustnice v nekak skrivnosten nasmešek in s polnim naročjem bukovih drv se je spet zlahka prismukala pred krušno peč.
Gibanico da bo spekla, za dobrodošlico pomladi, je zadušila moj začuden pogled. Vso zimo, pa naj je bil sneženi februarski teden ali neverjetno topel januarski, si je le kurila v zidani štedilnik in nekaj dni pogrevala juho, da jo je srebala žalostno in počasi, ne da bi se sploh kaj hotela pogovarjati. Samo občasno je globoko zavzdihnila, se ozrla nad dve stisnjeni postelji, kjer na steni visi slika mladega para, kakor da bi tam visela že tisoč let. Na jesen, kmalu po trgatvi je pokopala moža in do tega prvega spomladanskega sonca si je vsaj enkrat na dan na glas zaželela, da bi tudi ona umrla.
Zdaj pa bo spekla gibanico?! Za dobrodošlico pomladi? Stare besede izpred zime so se začele vračati v njeno govorico. Ona moreča dnevna želja po smrti se je spremenila v gibanico. »Tako vesel je bil, ko sem jo spekla. Oh, kolikokrat sem nama jo spekla! Pa nikoli pomislila, da jo bom kdaj pekla ali jedla brez njega.« Morda je hotela obraz spet osenčiti z vraščeno žalostjo, a ji tokrat ni uspelo.
S soncem, ki je skozi majhna in na notranji polici z rožami natlačena okenca stegovalo svojo luč vse tja do klopi ob peči, v katero je že zakurila in vešče prisluškovala prasketanju v njej, se ji je vrnila volja do življenja. Volja do te pomladi, ki je potrkala in ki jo bo pričakala z gibanico. »Dokler bom jaz živa, vsaj pozabljen ne bo; niti za en dan. Da ne bo tam nekje brez mene. Pa da jaz ne bom sama. Kaj bi jaz brez njega in on brez mene. Vsaj sonca bo zdaj za oba dovolj.«
