Dobrodošli v džungli: Španski borci

Zakaj se je vlada Mariana Rajoya odločila za tako drastičen obračun s katalonskimi nacionalisti, lahko sicer zgolj ugibamo. Pričakovali bi, da so se evropski voditelji iz jugoslovanske, severnoirske in še kakšne podobne zgodbe kaj naučili. Morda so nekateri celo se. A Rajoya očitno ni med njimi. Ali pa je preračunal, da je v postbrexitovski Evropski uniji enotnost bloka tako zelo cenjena, da so v njenem imenu države članice pripravljene spregledati marsikak prekršek. Glede na glasno tišino iz evropskih prestolnic, v kateri se celo mlačni reakciji belgijskega in slovenskega premiera zdita radikalni, se španski voditelj morda ni motil.

Gotovo pa šef španske vlade ni računal, da bo Španija še drugič v dobrih dveh tednih zedinila Slovenke in Slovence, kot so bili zedinjeni le malokrat v zgodovini. Če je bilo sredi septembra še nekako logično, celo patriotsko navijati proti Španiji v polfinalni tekmi na Eurobasketu, je tokratna enotnost naroda naravnost čudežna.

Dobro, na policijski tepež smo v Blatnem dolu še posebej občutljivi in prav je tako. Konec koncev ni boljšega recepta za delegitimacijo oblasti kot to, da ta tepe lastne državljane. In prav zato je v resnici oblast v Madridu tista, ki je − ironično − dokončno poskrbela za legitimnost referenduma.

Stvari so šle celo tako daleč, da za Katalonce navijajo lokalne filiale tako evropske levice kot desnice, pri čemer ne eni ne drugi očitno iz Bruslja še niso dobili okrožnice s sugeriranimi stališči. A zdi se, da se je empatija doma prevesila v projekcijo. Ne le da v Kataloncih vidimo sebe, temveč je njihov boj postal naš boj.

Nenadoma so se levi in desni, urbani in ruralni, zgornji in spodnji strinjali, da je katalonska neodvisnost nujna posledica batin, ki so jih španski policisti nediskriminatorno delili miroljubnemu narodu, ki je uveljavljal svojo pravico do samoodločbe. Drug drugega so podpirali, se retvitali, delili objave in se sploh obnašali, kot da smo spet leta 1990. Nekateri izmed njih so celo Julianu Assangeu očitno oprostili vlogo pri inštalaciji Trumpa v Belo hišo in delili njegove objave o dogodkih v Kataloniji na družbenih omrežjih.

Kot da vmes ne bi bilo vseljudskih slovenskih vstaj, kjer so eni ploskali slovenski policiji, ko je batinala druge. Kot da vmes ni bilo tez o trenirkarjih, ki da ne volijo prav. V resnici je precej nenavadno, da so se glede katalonske neodvisnosti na istem bregu znašli liki, ki so si navadno v laseh glede čisto vsega. Kot da nekdo ne bi dovolj natančno preučil situacije, ampak je skočil vanjo zato, ker ga spominja na slavne osamosvojitvene čase.

In ko je Dimitrij Rupel v vlogi opazovalca referenduma na plan privlekel še idejo o posredovanju bruseljske trojke, je povratek v leto 1990 dokončen. Ostane le še vprašanje, ali bi Rupel raje igral Hansa van den Broeka ali Giannija De Michelisa.

Zato morda vendarle ne bo napak, da − zavoljo lastne integritete − vendarle pokažemo na nekaj temeljnih razlik med katalonskim in slovenskim osamosvajanjem. Že zato, da zadnjega ne bi prepoceni prodali, če ne drugega.

Ena od bistvenih, a pogosto spregledanih lastnosti slovenske osamosvojitve je ta, da je bila zakonita. Ne zgolj legitimna (pravica do samoodločbe naroda je pač vedno legitimna), pač pa tudi legalna. Bila je skladna s takratno jugoslovansko in slovensko socialistično zakonodajo. In da je bilo temu tako, je bilo porabljeno veliko energije in potrebnega veliko političnega manevriranja. Da sploh ne omenjamo tega, da so bili temelji za legalnost osamosvojitve položeni že v takratni zvezni ustavi iz leta 1974.

O zakonitosti katalonskega referenduma žal ne more biti govora. Referendum ni bil skladen s špansko zakonodajo. To seveda ni izgovor za kakršnokoli pretepanje miroljubnih državljanov in zdi se, da je španska zakonodaja še posebej nastrojena proti tovrstnim referendumom, a paralel s Slovenijo tu ni moč vleči.

Podobno velja tudi za glasovanje in njegovo domnevno plebiscitarnost. Zabeležena udeležba na katalonskem referendumu je bila 42-odstotna. Čeprav morda sprejmemo, da je bila dejansko višja, je to svetlobna leta od 93-odstotne udeležbe na slovenskem plebiscitu. In čeprav je katalonsko neodvisnost podprlo devetdeset odstotkov tistih, ki so glasovali, je to v najboljšem primeru skromna večina, medtem ko je za slovensko neodvisnost glasovalo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev.

In navsezadnje je tu še sam narativ osamosvojitve, kjer je kljub željam takratne politične desnice, ki je govorila o odcepitvi, prevladala teza o razdružitvi Jugoslavije in s tem povezanim nasledstvom državnosti. Ta majhna podrobnost je bila sila pomembna v prepričevanju evropske in kasneje mednarodne javnosti o potrebi po priznanju samostojne in neodvisne Slovenije.

Katalonija pa (za zdaj) svoje neodvisnosti ne more doseči drugače kot z odcepitvijo. Prav to pa je tudi ključni moment pri stališču evropske komisije, da bi morala neodvisna Katalonija za članstvo v EU šele zaprositi. Mimogrede, tudi Škotsko bi ob morebitnem izstopu iz Združenega kraljestva čakala podobna usoda.

Zapisano seveda ne pomeni, da Katalonija ne sme postati samostojna. To je v prvi vrsti stvar Kataloncev in v drugi vrsti stvar takšnega ali drugačnega dogovora med Barcelono in Madridom. Po možnosti z novim, legalnim in pravilno ter mirno izpeljanim referendumom, ki bo dosegal demokratične standarde. Položaj v Kataloniji je te dni zelo fluiden. Moralni in politični kapital, ki so ga zagovornikom odcepitve na pendrekih prinesli španski robocopi, ima kratek rok trajanja, zato je pričakovati, da bodo v Barceloni poteze, kakršnekoli že bodo, vlekli hitro, saj bodo drugače izgubili pozornost javnosti.

Vsaj slovenske. Prihodnji teden bo predsedniška predvolilna bitka v Blatnem dolu namreč že v polnem teku, dovčerajšnji internetni španski soborci za katalonsko samostojnost bodo spet šli na nož drug proti drugemu in narodna enotnost le še bled spomin.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).