Tiskane izdaje
V zadnjem času je v porastu trend zapiranja ali zastiranja izložb. Bolj natančno: tam, kjer bi morala biti izložba s predstavljenimi izdelki česarkoli že, najdemo steklo, prekrito z nečim plakatu podobnim, navadno grdih barv in reklamnih napisov. Z njimi tako dobivamo pravzaprav dodatna oglasna sporočila ali nekaj, kar deluje kot prispevek k plakatni gnusobi, ki preplavlja naše mesto.
Z zastrtimi izložbami postane uborna vizualna oprema ljubljanskih ulic le še bolj očitna. Obenem nas takšno zapiranje pogleda sooči s tem, kaj izložba sploh je (bila). Izložba, sploh če govorimo o najlepših, kot jih srečamo od New Yorka do Dunaja, poskuša tekmovati z najboljšimi oblikovalskimi, če že ne umetniškimi deli.
Res je, da so takšne izdelane in domišljene izložbe navadno v funkciji potrošništva − čim bolj atraktivno predstaviti objekte, ki so na prodaj −, a so hkrati tudi veliko več. So del mestne ulične opreme, katere funkcija bi morala biti vsaj to, da svojih prebivalcev dodatno ne vznemirja. Cilj izložbe je, da sprehod ali pohajkovanje po mestu slehernika nadgradi z nečim, kar presega njegovo eksistenco, in njegovim ali njenim očem dobesedno nekaj da v pašo. V pašo, ki mora biti vsaj tako dobra, da ni moteča.
V Ljubljani kultura izložb nikoli ni bila na prav visoki ravni. Z izjemo kakšne veleblagovnice v strogem središču mesta je tudi pri tem »oblikovalskem« žanru najverjetneje prevladalo prepričanje, da zna izložbo opremiti slehernik. Kdor poseduje računalnik ali zgolj pametni telefon, je že kvalificiran za fotografa, oblikovalca plakatov, naslovnic knjig, brošur, letakov, revij in kar je še teh vizualnih medijev. Zakaj bi torej za opremljanje izložb najemali profesionalce?
Rezultat miselnosti, po kateri poskušamo denar največkrat privarčevati pri poklicih, ki so bolj umetniški in intelektualni ter vsaj v razvitem svetu tvorci zloglasne dodane vrednosti, je, da se moramo gibati med vizualnimi smetmi in da nas po drugi strani pri naključnem obisku mesta ne more razvedriti kakšna oblikovalska domislica, ki naslovi našo ne nujno potrošniško persono. Novo dimenzijo žaljenja naših oči smo prav gotovo dosegli s prelepljenimi izložbami, ki so zadnje doseženo dno v vseplošni vizualni oglaševalski devastaciji mesta.
Če je bila dobro načrtovana izložba lahko okno v drug svet, ali vsaj obljuba razpiranja, če je bila skoraj dobesedna manifestacija širjenja obzorij in s tem obljuba boljšega sveta v sivem vsakdanu, je prelepljena izložba lahko samo akt krčenja sveta. Kar jo napravi za še hujšo, je to, da svet zapre tam, kjer je imel doslej vsaj potencial, da postane boljši in lepši.
Tudi pri tem manevru si zelo lahko predstavljamo logiko, ki ga žene. Zakaj bi imeli izložbo, ki terja, da se nekdo vsake nekaj tednov malce ukvarja z njo (preobleče lutke, očisti okna ipd.), če jo lahko prelepimo z nekim dozdevno trajnim materialom in napisom ter imamo do konca življenja mir pred njo? Prelepljena izložba je dobesedna realizacija zapravljenih možnosti. Eden najbolj zloglasnih primerov (nikakor pa ne edini) je Bavarski dvor, kjer so vitrine/izložbe zdaj prelepljene z oglasnimi nalepkami.
Nekaterim se morda to zdi napredek glede na prejšnje stanje, ko so bile dotične vitrine dejansko obupno zanemarjene. Nihče pa ni pomislil, kakšne možnosti tovrstni prostori omogočajo za morebitno izboljšavo ulične podobe in kako lahko takšne malenkosti izboljšajo dan nesrečnežem, ki morajo zdaj v tako neprivlačnem okolju čakati na avtobus.
A, kot rečeno, v trendu je poploščitev sveta, ki ji je mesto tudi z izložbami tako dolgo in uspešno kljubovalo. In seveda od tod do poploščitve uma ni dolga pot. Bližamo se trenutku, ko se bo moral posameznik sprijazniti z izgubo življenjskih možnosti in bo strmel le še v ploskev neumnih sloganov za življenje.
