Spomini vulkanizerja

Gume so mi, kot tudi uredniku Dela Plus Tinetu, rezali povsod: doma, na službeni poti, na zelo živahnem parkirišču.

Objavljeno
17. september 2014 10.30
iza/zimske gume
Primož Kališnik, Polet
Primož Kališnik, Polet
Včasih človek dobi tisti čuden občutek. Ko se ti zazdi, da nekaj ni v redu. Občutek, ki se te polasti, pa potem noče in noče izginiti.

Meni se to zgodi, kadar je na vozilu, ki ga vozim, kaj narobe z gumami.

Gume, naš planet in jaz imamo pač nekaj nenavadne zgodovine.

Na začetku devetdesetih let, ko se je v Delu, Delu, ki ga je takrat krasil še dodatek Plus, zapisalo tudi kaj takega, kar se prej ni, je postalo moje vulkanizersko, pa tudi avtokleparsko življenje zelo zanimivo.

Nekako se mi zdi, da sem bil v prejšnjem življenju nerealiziran vulkanizer, avtoklepar ali ličar. Ali pa vse.

Neke noči, okoli četrte, je doli na dvorišču močno počilo in se je sesula šipa, potem pa je bilo še nekaj manjših pokov.

Bo že kakšen vlom v avto ali kaj takega, sem si dejal, v blokovski soseski se je to redno dogajalo.

Zjutraj je bil moj avto brez šip, vsa pločevina preluknjana z nečim ostrim, gume razrezane, iz renoja devet je nastal - renojev sir z mnogimi luknjami. Policaj, ki je prišel na ogled, je dejal, da so šipe morda počile zaradi mraza. Za gume in pločevino kljub dobrim poskusom, ni imel tako logičnega odgovora ...

Moje vulkanizersko življenje se je sijajno razvijalo. Gume so mi, kot tudi uredniku Dela Plus Tinetu, rezali povsod: doma, na službeni poti, na zelo živahnem parkirišču, kjer sva s Tinetom pustila avto med kolesarsko dirko.

Vulkanizerji so naju imeli neskončno radi, poskrbela sva za posel tudi izven sezone.

Potem sem se nekoč peljal v Maribor, službeno, a pred tem sem, ker sem nekaj pozabil, skočil do službe - avto je šel levo in desno in to ni bila le posledica moje živahne noči. Nekdo se je potrudil in na moji takrat 23 let stari alfi odvil vse vijake, ne do konca, le na pol. Je bil kar zagret, treba je bilo imeti poseben ključ.

Takrat sva se z Marjanom, Bauerjem, ki je urejal Slovenske novice, ob ogledu avta prav butasto spogledovala. A že to, da sem imel pričo, je bilo dobro. Zadnjič sva o tem govorila, približno se je še spomnil, vsaj zdi se mi.

Ko sem se spravil iz tedanje službe, je moj vulkanizerski razvoj pojenjal, postal sem prav dolgočasen človek, ki gume menja enkrat jeseni in enkrat spomladi. Pokale so mi le še na biciklih, torej je moj gumarski standard zares počepnil ...

Tudi tisti veseljak, ki je vsak dan hodil v stanovanje, odprl predal, izvlekel hranilno knjižico in jo odprto pustil na omarici, in v kuhinji pustil odtis črne roke, ki so »izbezumljali« soprogo, se je očitno upokojil ... Morda je odšel k Goodyearu ...

Potem je bil nekaj let mir. Z gumami, z drugimi zadevami ne. A to naj ostane za kakšno drugo priliko, če bo in če bo koga zanimalo.

Malo je moje kavčukasto življenje poživil dogodek izpred dveh, treh let, ko sem v gumi našel zabit lepo zašpičen klin, ki je seveda takoj, ko sem speljal, dosegel svoje poslanstvo: moja desetletje stara težka krava je hipoma rignila in pred Križankami izpustila dušo. Menjati kolo na kravi, ki je v resnici narejena za njivo, ne pa za mesto, je bilo nekaj tednov pred operacijo hernije prav posebej zabavno dejanje.

Klin sem malo pokazal naokoli, šlo je pač za lep primer ročne obdelave, ki ga je nekdo izgubil prav pod mojim oknom, pa so me vsi čukasto gledali.

»Ne samo, da ni prav brihten, še odpeljalo se mu je.«

In sem se letos, z najetim kombijem, peljal na morje; mini avtodomek se je ravnokar vrnil z desetdnevnega popotovanja po bivši Jugi, brez težav. Na Turjaku je šla prva leva guma. Pred Orebičem je šla prva desna guma. V enem dnevu sem postal primeren za hitro posredovanje pri Avto-moto zvezi Slovenije, kot menjalec gum, še v formuli 1 bi se izkazal s hitrostjo, samo da tam iz avta ni potrebno dajati vse prtljage.

Ko potem z lastnikom kombija v Ljubljani urediva, da so bile gume na avtu nove, pa mi prijatelj A., ki mu glede počenih gum na njegovem avtu ni bilo nič jasno in si je o meni mislil svoje, ko pogleda moj avto, pove: »Glej. Na zadnjem desnem kolesu ti manjkata dva vijaka.«

No, pravzaprav sta bila vijaka odlomljena. Dve sosednji matici odtrgani.

Verjetno si je kdo v moji novi bežigrajski komuni zaželel mojih čeških gum, sem pomislil.

Naslednji večer sem avto, še vedno revnejši za dva vijaka, pred vasovanjem parkiral v Stari Ljubljani, z namenom, da grem naslednji dan k prijatelju G., mehaniku, in kolo popravim.

Zjutraj se zalotim, da se mi vrača tisti dobri stari občutek izpred dveh desetletij, ko sem šel ob jutrih vedno okoli avta, če je vse ok. Je bilo, le dve luknjici sta me opozarjali, da je treba na popravilo. A so bile ostale matice privite.

Hop z avtom v službo in popoldne domov, nato po dobrem kilometru moja stara pločevinasta krava zarita, zadnja desna noga ji je nekaj zašepala in odplesala je zanimiv ples, tam pred bežigrajsko policijo.

Kopito je viselo le še na enem vijaku.

Prijatelj G., mehanik, ki si je zadevo dobro ogledal, ni imel nobene razlage.

»Vse je v redu, le avto je star, je rekla gospodična, ki kdaj zame pogleda za rob logičnega, nihče ti ne želi nič slabega!«.

Fino. Pomirilo me je.

A zoprni občutek, za katerega sem mislil, da sem ga po dolgih letih popolnoma pozabil, se je vrnil in zjutraj spet kot bebec delam kroge okoli speče lepotice in pogledam, če je z njenimi nohti vse v redu.

Kakšni dobri novinarji bi spis zaključili s tem, da je to znak, da je morda spet treba napisati kaj takega, kar se sicer ne piše več. Pri meni je preprosteje: sosledje zagotovo naključnih vulkanizerskih dogodkov, ki so se zvrstili v dveh tednih, me je spomnilo, kaj sem nekdaj bil.

Ampak tisti zoprn občutek ... Verjetno se to pojavi pri vseh pisočih, potem, ko ugotovijo, da so tako stari, da ne dišijo po svežem črnilu, da že malo dišijo po zemlji in da lahko že počasi pogledujejo po ugodnih cenah za ciprese.