Tiskane izdaje
Na kavču moje dnevne sobe že nekaj dni spi človek, ki je pobegnil iz lastne države, da bi v Sloveniji našel boljšo prihodnost.
Še nedolgo nazaj je bil njegov svet urejen in marsikdo mu je zavidal življenje, ki ga je živel. Imel je stanovanje, avto, lastno restavracijo in psa. Od vsega mu je danes ostal le slednji – zvesti spremljevalec, ki mu dela družbo na zofi v tuji državi.
Lagodnemu in brezskrbnemu življenju so sledili težji časi. Okoliščine so najprej zahtevale, da je prodal avto in stanovanje, da je rešil restavracijo. Ta mu je pomenila vse na svetu in je vanjo vložil najboljša leta svojega življenja. Ni pomagalo. Sile, na katere ni imel nikakršnega vpliva, so povzročile, da je bilo gostov vedno manj in dolgovi so naraščali.
Kljub vsem naporom je moral sistemu priznati premoč in se soočiti s kruto realnostjo, da je postal ena od številnih zgodb o neuspehu. Neuspeh pa v državi, od koder je pribežal k nam, poleg ekonomske marginalnosti povzroča tudi socialno odrinjenost, izgubo prijateljev in vse hitrejše razblinjanje sanj o boljšem jutri.
Opremljen le s slednjimi (in simpatičnim kužkom) se je napotil na več kot tisoč kilometrov dolgo potovanje. Zapustil je rodno državo, ki jo je izkoriščevalski sistem prežel do stopnje, ki je onemogočala normalno življenje. Kot rečeno, ni bil edini, ki ga je kolesje družbene ureditve prežvečilo in izpljunilo. Usodo je delil s številnimi drugimi. Za povrh so se tudi tisti, ki jim je šlo v sistemu dobro, odtujili drug od drugega in si pot do uspeha tlakovali s trupli nekdanjih prijateljev.
Lahko mu rečemo begunec, nekateri bi mu raje nataknili oznako migrant, a mimo poimenovanja je človek, ki v okoliščinah, ki jim je bil priča, preprosto ni več hotel in zmogel živeti. Zato je zapustil londonsko središče, tam vseprisotno pehanje za bogastvom, močjo in prestižem, ter se preselil v manjše zlo – v Ljubljano.
Krutosti kapitalizma sicer ne moremo neposredno primerjati s strahotami vojne, a povezava med njima gotovo obstaja. Če ne drugega, so dobički in interesi velikih že mnogokrat prevladali nad mirom in blagostanjem v kateri od držav.
V luči begunske krize, ki smo ji trenutno priča, moramo dobro premisliti, v kakšen svet želimo sprejeti ljudi, ki iščejo boljši jutri. In seveda svet, v katerem bi v prihodnosti želeli živeti tudi sami. Brez dvoma je pot, po kateri hodimo, spolzka in v trenutnem stanju je težko misliti propad velike sile Evrope. Vendar živimo v času, ko neizprosnost kapitalskega trga in njegovih zakonitosti na kolena spravlja tudi nekoč vodilna in uspešna podjetja.
Če ne mislimo kmalu pretresti vreče lastnih vrednot, se utegne zgoditi, da bomo tudi sami postali žrtve sistema, ki ga slepo pomagamo ohranjati pri življenju. In prostora za beg bo vedno manj.
