Tiskane izdaje
Srbska posla (srbski posli) v naslovu zato, ker podrobno spremljam, kako deluje in se obnaša generalni direktor nogometašev ljubljanske Olimpije Ranko Stojić iz Srbije. Na ta položaj ga je nastavil ugledni poslovnež srbskega rodu z ameriškim potnim listom Milan Mandarić, ki je letos postal predsednik edinega nogometnega prvoligaša iz glavnega mesta.
Ne maram tiste značilne črte v mentaliteti posameznega človeka, ki ga navdihuje, da je najbolj pameten na svetu, kot da si je prav on izmislil določeno stvar (no, vsa čast tistim, ki so dejansko avtorji kakšnega originala). Ne maram, ko se kdo postavi v središče sveta in pametuje, kako bi bilo treba, kako se njemu godi krivica, njemu, ki se žrtvuje in dela pošteno, okrog njega pa sami metalci polen pod noge. Sploh pa ne maram, da nekdo, ki pride v novo okolje, takoj začne gostitelje učiti, kako in kaj sploh gre pri njih doma.
Ranko Stojić, nekdanji nogometni vratar, ki je branil tudi za jugoslovansko reprezentanco, v začetnih mesecih dela v Sloveniji malo preveč pametuje na vse strani. Tako močno, da je že sam uvidel, da se mora večkrat javno opravičiti. Nazadnje se je na začetku meseca opravičeval Nogometni zvezi Slovenije oziroma njenemu šefu Aleksandru Čeferinu, ker je malo preveč pametoval o sodnikih, odnosu NZS do Olimpije in podobno. Pustimo tisto pregovorno o vratarjih, Ranko Stojić je deloval tudi kot menedžer številnih nogometašev po Evropi, torej ima nekaj izkušenj v nogometnih poslih. Morda pa v vseh teh letih le ni nabral dovolj znanja o bontonu in poslovni odličnosti ter se ni navzel vsaj malo skromnosti in nagnjenja k učenju, ki sta nadvse dobrodošla, ko nekaj začenjaš na novo, v novem okolju.
Ranko Stojić v nasprotju s svojim šefom Milanom Mandarićem v medijskih nastopih ni tenkočuten, eleganten, preprost, spoštljiv. Morda se ne zaveda, da s tem škoduje sebi, Mandariću, Olimpiji in celotnemu slovenskemu nogometu. Ker je v slovenski nogomet prišel včeraj, bi moral z odprtimi ušesi in očmi hoditi naokoli in vpijati slovensko nogometno kulturo. Lahko govorimo o tem, da je nogomet globalna zadeva, da gre povsod za isto stvar, le razgledani in inteligentni pa bodo takoj prepoznali razlike v podrobnostih od države do države. O tem lahko vprašate tudi kakšnega slovenskega nogometnega legionarja, ki je zamenjal klube v različnih državah. To izkušnjo je v svoji igralski karieri imel tudi Ranko Stojić, a je očitno ni prenesel v svoje novo delovanje. Nogomet je na videz preprost, dejansko pa zelo kompleksna zadeva. Tudi zato, ker je odsev družbe.
Ranko Stojić je dober govorec, zato veliko govori. Toda najpomembneje je, kaj reče. Briga me, če ne zna slovensko, mora pa biti hvaležen za to, da v Sloveniji lahko govori svoj domači jezik in ga kljub temu razume 90 odstotkov ljudi. Odgovoren je za preobrazbo ljubljanske Olimpije, ki je ponos slovenskega glavnega mesta in eden najbolj prepoznavnih športnih kolektivov pri nas. Tukaj je v službi, ne zato, ker je zaljubljen v Olimpijo. Morda se bo sčasoma celo zaljubil v ta klub in Slovenijo, toda danes si ne sme domišljati, da je večji Ljubljančan od Ljubljančanov in bolj goreč zeleno-beli od Green Dragonsov.
Vsi ste že v kontekstu krilatice srbska posla, ki razkriva način življenja nekaterih ter svojevrstno dojemanje potreb in vrednot v življenju, slišali tudi tisto o »pričaj mi priču«. To v novodobni Sloveniji preprosto ne vžge več. To je ostalo na smetišču zgodovine, čeprav ga od tam prav radi na plan vlečejo tudi slovenski politikanti v svoji nerazgledanosti, neznanju, nesposobnosti in še čem. Radi govorijo in nič ne poslušajo, če pa že poslušajo, ne slišijo. Tudi iz tega se mora v Sloveniji česa naučiti generalni direktor nogometašev Olimpije iz Ljubljane. Še posebej zato, ker je tujec v službi v Sloveniji.
