Svet ne ve, kam gre

V slovenščino so naposled prevedli knjigo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju. Mladinska knjiga jo reklamira takole: Ekonomska knjiga leta, morda celo desetletja ... Pikettyju je uspelo spremeniti naš ekonomski diskurz; o premoženju in neenakosti ne bomo nikoli več razpravljali kot doslej (Paul Krugman). Mimogrede: Krugman velja za enega najvplivnejših svetovnih ekonomistov, vplivnih seveda v akademskih krogih, kajti ekonomija gre svojo pot v neznano. In kapitalizem tudi.

Če smo že pri Kapitalu v 21. stoletju, se je treba vrniti tudi h Kapitalu dedka Karla Marxa − ki se čedalje bolj vrača na sceno. Kajti Karl je predvidel stvari, ki jih mnogi še zdaj ne razumejo, čeprav so tu, vsepovsod, in razmere spreminjajo v džunglo. Morda v konec zgodovine. V mislih imamo seveda predvsem ugotovitev, da ne bodo dobički samo dolgoročno padali, ampak da jih logika kapitalistične produkcije nezadržno potiska navzdol. Z dobički seveda padajo tudi obresti, tako rekoč vse do ničle.

To je razvidno na vsakem koraku, začenši s kolonializmom, ki je za nekaj časa podaljšal agonijo in celo ustvaril nekakšen glamur razcveta in izobilja, in trenutno končavši z neoliberalizmom, ki je začel piti kri lastni delovni sili. Prekariat je neke vrste nova oblika suženjstva − čeprav so že v starem Rimu ugotavljali, da suženjstvo ni najboljša različica ekonomije. Suženjstvo pa se z različnimi krvnimi skupinami kapilarno širi po vsem svetu. Sužnjev ni treba več iskati po Afriki, zdaj sami priplujejo v čolnih.

In seveda postajamo tudi tukajšnjiki živalska farma za kapital, ki prek »finančnih trgov« in poslušnih vlad (Cerar in Mramor) izčrpava še zadnje resurse. Je komično ali tragično, da nam nekdo iz OECD narekuje, naj v imenu varčevanja povečamo število učencev v razredu? In zmanjšamo izdatke za zdravstvo. Kaj pa nekoga v Frankfurtu ali Washingtonu briga, koliko imamo učencev; vsekakor imamo boljše šole od njihovih!

Vidite, to je kapitalizem 21. stoletja, kapitalizem, ki bo kmalu zahteval tudi ukinitev šolskih malic. Marxovo napoved o stalnemu padanju profitne stopnje je nekdo označil za mrtvaški prt (mislim, da Jean-Jacques Servan-Schreiber), kaže pa, da bo ta »sistem« šel do konca. Do zadnje kaplje krvi. Nekdanjega francoskega predsednika Giscarda d'Estainga sicer nimamo najbolj v čislih, ampak je povedal tudi kaj pametnega: »Svet je nesrečen. Nesrečen je, ker ne ve, kam gre. In ker sluti, da bi, če bi to vedel, spoznal, da gre v katastrofo.«

To je bilo izrečeno nekje v sedemdesetih letih, zdaj je mnogo huje. Ozrite se naokoli. Mati Zemlja je v svojem gibanju okoli Sonca bolj zanesljiva od vse pameti v možganih človeštva.