Tiskane izdaje
Ko je bila Aline Ohanessian stara devet let, jo je prababica povabila v spalnico in jo s tem zmotila med gledanjem filma Moje pesmi, moje sanje. Hotela ji je nekaj povedati.
Družina Ohanessian je armenskega rodu. Aline je bila rojena v Kuvajtu, a so takrat – leta 1983 – že živeli v južni Kaliforniji. Najmlajši člani družine so se že počutili Američani.
Nene – tako so klicali prababico – je za seboj zaprla vrata in Aline vprašala, kolikokrat je že gledala ta film. Deklica si je obrisala solze, ki so se ji nabrale v očeh, ko je kapetan Trapp zapel »Planika«, in preštela na prstke. Sedemkrat, je dejala.
»Tudi jaz imam zgodbo zate,« je dejala Nene, ki običajno ni spregovorila več kot štiri besede naenkrat. In svoji pravnukinji povedala, kaj vse je doživela. Imela je tri leta, ko so Turki leta 1915 njenega očeta obesili sredi vasi, njena mati pa je morala – tako kot številne druge armenske ženske – zbrati svoje otroke in se peš napotiti na več sto kilometrov dolgo pot vse do Sirske puščave. Gledala je, kako ljudje umirajo zaradi lakote, žeje in trpljenja. Ti prizori so za vedno ostali v njeni glavi.
Nikoli prej in nikoli pozneje ni Nene nikomur govorila o tem, kaj je doživela. Ko je nato prababica Aline potrepljala po kolenu in svojo izpoved končala s prošnjo, ki je bila bolj podobna ukazu – »nikoli ne pozabi tega, kar sem ti povedala« – deklici ni bilo nič več do tega, da bi gledala Moje pesmi, moje sanje. Osebni stik z genocidom nad njenim narodom pa je nato nosila nekje v srcu, vse dokler ga ni izlila na papir v svojem prvem romanu »Orhanova dediščina«, ki so ga objavili letos spomladi.
Mlademu turškemu podjetniku Orhanu Turkogluju ded Kemal po smrti zapusti tovarno preprog, vendar pa v svoji oporoki zahteva, da se družinska hiša v Anatoliji preda ženski po imenu Seda Melkonian, ki pri svojih devetdesetih letih živi v domu za ostarele v Los Angelesu.
Nihče v družini Turkoglu ne ve, kdo je ta ženska. Orhanov oče grozi, da bo izpodbijal oporoko, pri čemer se sklicuje na turške zakone, hkrati pa vsi po vrsti dojamejo, da jim je Kemal zapustil še nekaj. Nekaj, česar si v tem trenutku nihče od njih noče in ni pripravljen predstavljati.
Pa vendar se Orhan, moralno neoporečen in mladostno zvedav, odpravi v Kalifornijo, da bi ugotovil, kdo je skrivnostna Seda. Ni težko predvideti, kako se bo razvijala ta zgodba. Kemal in Seda, katere pravo ime je Lucine, sta bila eden drugemu prva ljubezen. Nato pa ju je ločila prva svetovna vojna.
Kemal, Turek in musliman, je moral z otomansko vojsko na bojišče. Ves čas je v nedrih nosil odišavljen robček ljubljene Lucine.
Ona se je morala tako kot Nene podati v beg, ki je za številne njene sorodnike pomenil pot v smrt. Aline Ohanessian zgodbo zaplete tako, da se Kemal in Lucine, ki se je zato, da bi preživela, preimenovala v Sede, takoj po vojni srečata. Želita si zasnovati družino, a jima to ne uspe, ostaneta zaljubljena eden v drugega, a sta za vedno dva ločena svetova.
Roman pravzaprav govori o Orhanu, ki ga Lucinina nečakinja na koncu zgodbe povabi na razstavo o genocid. In tako se mora prvič vprašati, kakšno zvezo ima s tem on, ki je bil rojen več let po vojni in kaj je resnica o sporu med otomanskimi interesi in armenskim narodom. Ded Kemal mu je v dediščini zapustil veliko več od tovarne preprog. Zapustil mu je vprašanje, kako živeti z vsem tem, kar teži srce. Naj bo ponosen sin sodobne demokratične Turčije? Ali naj se počuti krivega zaradi svojih genocidnih prednikov?
To isto vprašanje si zastavljajo številni ljudje po vsem svetu. Japonci v Aziji, Srbi na Balkanu. Prvi z malce večjim časovnim zamikom. Drugi s še vedno preveč svežimi prizori ubijanja, ki jih poskušajo zamegliti s tem, ko poudarjajo, da so »to počeli vsi«, da so »bili tudi Srbi žrtve« in da je treba zdaj gledati v prihodnost, ne pa kopati po grobovih preteklosti.
Naj nam je to prav ali ne, a vsak posameznik, čigar narod je zagrešil genocid, je od svojih prednikov dobil Orhanovo dediščino. »Vse v življenju je zgodba v zgodbi,« ugotavlja glavni junak romana. »Vsa razlika je zgolj v tem, kako jo želimo slišati in s katerimi besedami se jo odločimo povedati.«
Na Japonskem sem pogosto naletela na zid molka, kadar je kdo omenil pokol v Nanjingu leta 1937, ko je cesarska vojska v nekaj dneh pobila več kot 300.000 Kitajcev, večinoma civilistov.
V Beogradu večina ljudi, ki jih srečujem te dni, noče spregovoriti niti besede o resoluciji ZN o Srebrenici, pa ne zato, ker bi opravičevali ubijanje, temveč zato, ker imajo le redki toliko moči, da bi razmislili o tem, kaj to pomeni, večina mojih srbskih prijateljev pa se boji, da bo beseda »genocid« posamično zaznamovala vsakega od njih. »In kako bomo potem s to kolektivno krivdo še naprej živeli v teh krajih?« me je vprašala znanka, resnično zaskrbljena zaradi dediščine, ki jo bo dobila od neznanih rojakov, s katerimi ni nikoli delila istega mnenja.
Pogosto razmišljam o tem, kateri občutki so najtežji. Brala sem neko študijo, v kateri piše, da je na prvem mestu hvaležnost. In resnejši ko je razlog, zaradi katerega se mora nekdo počutiti hvaležnega nekomu drugemu, hitreje se ta občutek sprevrača v odpor in na koncu, navaja študija, celo v sovraštvo do tistega, ki nam je pomagal.
Meni pa se kljub vsemu zdi, da je še hujši občutek krivde brez neposredne krivde. Misel na to, da je nekdo v imenu naroda, ki mu pripadate, streljal v glave nedolžnih civilistov, ki so klečali z rokami, zvezanimi za hrbtom, je pogubno težka za vsakega posameznika, ki ni razčistil s svojo identiteto in ki dejstvu, da je bil rojen kot pripadnik določenega naroda, ni dodal trdne odločitve, da se pokol in genocid ne smeta nikoli več ponoviti.
»To tudi pred dvajsetimi leti ni bilo odvisno od mene in kako naj bi bilo to odvisno od mene v prihodnosti?« me je vprašal eden od sorodnikov. Tako da boš slišal zgodbo trpljenja v zgodbi o tvojem življenju, sem mu odgovorila, še vedno pod vplivom romana. Tako da se boš soočil s prizori zločinov in izgovoril besedo »genocid«. Tako da se boš zavedal tega, kar je rekla Aline Ohanessian, da so v vsaki zgodbi o določenem narodu nekje globoko zakopani glasovi pravih ljudi, ki jih je treba poslušati kot odmev lastne vesti. Zločin je bil storjen. Zaradi priznanja in opravičila nedolžni ne bodo postali krivci. Prej jih bo to naredilo velike. Zato, ker s tem izrekajo obljubo, da se to ne bo nikoli več zgodilo.
