Tiskane izdaje
»Slikar slika na platnu. Glasbeniki pa svoje slike slikajo po tišini,« je dejal slavni dirigent Leopold Stokowski. »Mi bomo dali glasbo, vi dajte tišino.«
In kdo je dal glasbo? Kdo je dal tišino?
Na dan, ko se je (na severni zemeljski polobli) začelo poletje, je bil svet v svojem elementu: čudovit in grozovit. In vse se je dogajalo v istem trenutku.
Glasbeniki so igrali po parkih − ponekod klasično glasbo, ponekod rok ali džez. In tako se je prek tihega občinstva, željnega plemenitega zvoka, naslikala slika globalne enotnosti v nečem, o čemer nihče več ne ve, kako bi se poimenovalo.
Smo mar vsi združeni v potrebi po soncu? Tega nikar ne omenjajte Pakistancem, kjer je v minulih dneh zaradi vročine umrlo več kot 600 ljudi, ali Indijcem, kjer je moč ljubljene zvezde prejšnji mesec že terjala svoje žrtve.
Pa vendar je tukaj sonce. V nedeljo smo slavili solsticij − trenutek, ko je sonce (latinsko »sol«) mirovalo (»sistere«) in nam podarilo najdaljši dan v letu, vse drugo pa se je nekako spontano in logično umestilo v dialektiko skupnega vesolja.
V Indiji je premier Narendra Modi vodil skupino blizu 37.000 ljudi, ki so se sredi New Delhija dobro pretegnili na svojih telovadnih blazinah, hkrati pa mednarodni dan joge razširili po številnih prestolnicah širom sveta. In tako je Modi indijsko »mehko silo« vtkal v vsesplošno potrebo modernega človeka po spravi z lastnim telesom, zakrčenim zaradi stresa in dolgih ur sedenja. To je bil dober korak za začetek poletja. Nekaj podobnega pozivu, da se moramo obrniti k sebi in tam poiskati širok prostor, odprt tudi za druge.
Na Kitajskem je solsticij zaznamoval ponovni izbruh polemike, ali je treba pred tem dnevom prepovedati klanje psov, kar je sicer tradicija, stara več kot dva tisoč let in pol. V mestu Yulinu v pokrajini Guanxi so tudi letos usmrtili več kot deset tisoč psov v počastitev začetka praznika, ki bo trajal vse do konca meseca. In čeprav za uboge kosmatince ni bilo rešitve, se je vendarle zdelo, da je bil tokrat glas javnosti močnejši, saj so se proti temu običaju dvignile tako estradne zvezde kot preprosti državljani. Kitajsko javno prizorišče se je znova razdelilo na tiste, ki so vztrajali pri tem, da ima vsaka tradicija nekakšen globlji smisel, in tiste druge, ki so trdili, da v civiliziranem svetu ni prostora za to kruto tradicijo.
In tako je gospa Yang Xiaoyun od preprodajalcev odkupila sto psov in jih tako potegnila od roba globokega kotla, v katerem bi jih sicer skuhali, gospa Liang Xiaoli pa je v Yulin pripotovala od daleč, samo zato, da bi začetek poletja obogatila z dobro porcijo pasjega mesa z ličijem (kitajskim sadjem, ki je na voljo poleti), nato pa vse to poplaknila z žganjem ter se s tem postavila v bran pred »zahodnjaško modo«, ki je prinesla tudi vse te ideje o pravicah živali. »Kaj bi bilo, če bi jim zdaj jaz dejala, da je kruto jesti svinjino?« je jezno pokomentirala. »Bi morda prepovedali klati svinje?«
In kaj počnejo Japonci, ko v mestu Taidži koljejo delfine, in ali so morda kaj boljši Kanadčani in Norvežani, ko ubijajo tjulnje in mrože? Človeštvo ima krvave roke, če že ne zaradi eksistencialnih potreb po hrani, pa zaradi diktata tradicije, ki jo doživljamo kot garancijo identitete.
Tako se je začelo poletje 2015.
Malo glasbe, malo joge, malo pasjega golaža in vse to v imenu sonca.
Je mar to slika, naslikana na tišini globalnega razuma? Morda tudi je. Najbolj ustvarjalno, najbolj stresno, najmočnejše in najbolj nevarno stoletje drsi po orbiti nedoumljive večnosti in znova postaja pogansko, ker so se v objemu znašle modernost in tradicija, plemenitost in krutost, harmonija in kaos, glasba in kri.
Kakšno bo letošnje poletje? Deževno ali vroče? Kratko ali dolgo? Plodno ali skopo? Bomo videli. Obrede smo opravili in zdaj si lahko nadenemo sončna očala in se skrijemo pod dežnike ali sončnike. Sonce ve, da smo nekje tukaj, in mi vemo, da je sonce nekje tam. Poletje nam bo dalo glasbo. Mi smo se že spremenili v tišino.
