Tiskane izdaje
Ali lahko obstaja srednji razred brez mesa? In kako se približati razvitosti s 1800 kalorijami dnevno na osebo? Bo človeška civilizacija propadla brez šunke? In kaj smo počeli zadnjih štirideset let, če zdaj ugotavljamo, da smo z najbolj izbranimi okusi gradili orožje za množično uničevanje?
Kitajci so dvojno zmedeni. Njihovi predelovalci mesa so protestirali pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WTO) zaradi izenačevanja slanine, šunke in klobase s cigareti. Čeprav se še vedno zanašajo na tisti uporniški duh, ki so ga pokazali državljani države z največ prebivalci na svetu, ko se niso hoteli odpovedati tobaku kljub grožnjam znanstvenikov, da to zadovoljstvo ogroža njihovo zdravje, se vendarle zavedajo, da omenjanje besed »rak« in »salama« v isti sapi ni dobro za njihov posel.
V kitajski pokrajini Zhejiang izdelujejo šunko že več kakor dva tisoč let, opozarjajo nekateri, in v nekem smislu je meso tako kakor zrak in voda nujno potrebno za človekov obstanek. In kaj zdaj? Se bo treba vrniti k rižu in posušenemu zelju? Ali pa obtožiti Deng Xiaopinga in njegove reforme za povečano število primerov raka debelega črevesja in danke? Morda stradati kakor v časih Mao Zedongovega idealizma? Ali pa postati vegani in vegetarijanci ter čakati na novo poročilo WTO o tem, da so beljakovine najpomembnejše za človekovo zdravje?
Najnovejše opozorilo WTO je pravzaprav najslikovitejši prikaz absurdnosti našega razvojnega modela. Po eni strani je blagostanje sveta odvisno od čedalje večje porabe vsega, od avtomobilov do zrezkov, po drugi strani pa nas prav to – sedenje na štirih kolesih, med katerimi se vali CO2, in goltanje rakotvornega mesa – ubija.
Kitajska se je vse do zdaj hvalila s svojimi pol milijarde prašičev, ki jih ima na svojih kmetijah po vsej državi, poleg tega je kot enega najpomembnejših kazalnikov napredka navajala podatek, da je povprečni Kitajec sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojedel 8 kilogramov svinjine letno, zdaj pa uživa približno 39 kilogramov tovrstnega mesa. Joj, prejoj! Ravno so se hoteli Kitajci pohvaliti s tem, da je to 12 kilogramov več od povprečnega Američana, ko so jim povedali, da je to pravzaprav nekaj slabega!
Zavrtimo film nekoliko nazaj.
V Aziji – morda tudi na vsem svetu – se je vse začelo z lakoto. Pomemben razlog za prehod v komunizem je bil prav to, da je treba ljudstvo nahraniti. In res je v mnogih kitajskih regijah meso veljalo za abstraktni samostalnik, sadje je pomenilo samo kisla divja jabolka, sirek – tista žitarica, ki rodi majhna rumena zrna, s katerimi se včasih hranijo ptice – pa je bil glavna hrana ljudi. Neredko tudi edina. Pomemben razlog za odmik od komunizma je bil spet isti: ljudstvo je treba nahraniti. Šele po tem, ko je Deng razpustil ljudske komune in dovolil kmetom stopiti na trg, so začeli Kitajci pogosteje jesti priljubljeno svinjino.
Lahko bi rekli, da se je kitajsko 20. stoletje vrtelo okoli hrane. Kako jo pridelati, v ljudskih komunah ali na zasebnih ohišnicah; kako jo razdeliti, z državnimi pikami ali na prostem trgu; kako jo obogatiti, z uvajanjem ameriškega in francoskega sloga prehranjevanja ali z obnavljanjem tradicionalne kuhinje.
Vse do poznih osemdesetih let Kitajci niso pili mleka in jedli sira. Od povprečnih 1800 kalorij, kolikor jih je vsak državljan te države dnevno vnašal v organizem, jih je komaj 125 prihajalo iz mesa. Ne moremo ravno trditi, da so bili konec sedemdesetih let tako lačni kakor deset let pred tem, ko je zaradi velike lakote umrlo nekaj deset milijonov ljudi, vendar če na takratni čas pogledamo iz današnjega zornega kota, prav tako ne moremo reči, da so bili siti.
In zdaj ko so končno preveč siti, so popolnoma zbegani. Nič več ni tistega blaženega občutka, ko so pogladili svoj velik trebuh, poln svinjskih rebrc (to je ena od neprekosljivih specialitet kitajske kuhinje), in prižgali cigareto. Dvojna nevarnost! Velikanski »ne«.
Izboljšano prehrano v Aziji pravzaprav pogosto povezujejo tudi s podnebnimi spremembami. Medtem ko sta Indija in Kitajska jedli riž, je v ozračje uhajalo manj ogljikovega dioksida (Organizacija OZN za prehrano in kmetijstvo predvideva, da so za 14,5 odstotka globalnih izpustov odgovorne živinorejske kmetije, to pa je povezano predvsem s spremenjeno strukturo prehranjevanja 2,5 milijarde ljudi v teh dveh državah).
Toda ali vse to pomeni, da je treba zdaj meso vnesti na črni seznam? In kako je mogoče, da so nekateri kitajski stoletniki, katerih dolgo življenje raziskuje inštitut, ki se ukvarja z največjo skrivnostjo človeka, vse življenje uživali prav v mastni svinjini?
Vse raziskave sodobnih znanstvenikov in vsi modri ljudje današnjega časa pravzaprav opozarjajo na isto: vase ne smemo vnašati toliko, kolikor nam ponujajo, ampak moramo sami sebi določiti omejitve. Ideal svobode, povezane z blagostanjem, je uničil voljo po strpnosti in zadržanosti ter po samodisciplini, ki omogoča ravnotežje med zadovoljstvom in zdravjem v širšem smislu besede.
»Ne vem, kaj naj storim,« mi je potožil prijatelj s petim kozarcem alkoholne pijače v roki. »Vse lepe stvari v mojem življenju so ali nemoralne ali pa škodijo zdravju.« Pri tem je mislil na preobilno večerjo, med katero je pojedel priljubljene jagnječje zarebrnice in prav nič zelenjave, pred tem pa je spil že štiri kozarce alkoholne pijače. Morda je mislil tudi na kaj drugega, vendar nisem hotela spraševati o podrobnostih velikega vprašanja, ki se je nanašalo na hedonizem, vgrajen v temelje individualizma; na črto najmanjšega odpora, ki smo jo razglasili za svobodo; na relativizirano moralo, o kateri ne vemo več, po katerih načelih bi jo preuredili; in na splošen občutek izgubljenega ravnotežja.
Ostala sva pri mesu. Jesti ali ne jesti, to je zdaj vprašanje. In nikakor nisem vedela, kako naj opitemu prijatelju prepričljivo povem, da je lakota pomembna kategorija, na katero ne smemo pozabiti, medtem ko jo tešimo z okusnimi povzročitelji raka.
