Tiskane izdaje
Kdo ve, kolikokrat sem že doumela, zakaj je Tenzin Gjaco državljan in humanist, kakršnega si lahko samo želimo v svojem okolju, tudi če je politik in duhovnik, saj si moramo prav takšnega človeka želeti blizu nas.
Zato ker je o svojem prejšnjem življenju govoril takrat, ko je bil še majhen – takrat, ko so ga pri samo dveh letih starosti prepoznali kot reinkarnacijo prejšnjega dalajlame –, še bolj pa zato, ker vse od takrat živi v sedanjosti in razmišlja o prihodnosti. V nasprotju z mnogimi partijskimi ideologi in verskimi voditelji, ki še vedno ostajajo v prejšnjem življenju in nikakor ne dovolijo ljudem okoli sebe, da bi se končno rodili kot bitja sedanjosti in se odzvali na klice prihodnosti.
Če si po dantejevsko predstavljamo, da je prostor našega obstoja razdeljen na kroge pekla, lahko ugotavljamo, da v tistem krogu, v katerem pripravljajo novo obdobje premišljene represije, glasno razpravljajo o dalajlamovi reinkarnaciji.
Kitajska Komunistična partija je vzela zadevo v svoje ateistične roke in ukazala, naj se 15. dalajlama rodi pod njenim nadzorom, da bi ga nato usposobljeni mojstri propagande in pranja možganov vzgojili v duhovnika, ki bo od Tibetancev in lamaističnih duhovnikov zahteval predvsem, naj bodo spravljivi, namesto da bi jim predvsem pošiljal sporočila miru.
»Živi Buda« se je najprej upiral vsiljenemu načrtovanju prihodnosti in trdil, da se morda ne bo reinkarniral, nato pa je Tenzin Gjaco »izstrelil« svojo do zdaj verjetno najspornejšo željo: da bi na ta svet spet prišel kakor »razposajena svetlolaska«. »Morala bi imeti lep obraz,« je dodal med pogovorom z novinarjem britanskega Sunday Timesa, »saj sicer ne bi mogla pritegniti pozornosti.«
Feministke so obnemele. Nasprotniki seksistov so se praskali po glavi. Nekateri verniki so se vprašali, ali dalajlama morda že izgublja razum tik pred svojim 80. rojstnim dnem. Praznoval ga bo 6. julija v Avstraliji, kamor je ravnokar pripotoval na podaljšan obisk, med katerim se bo, kakor so napovedali tamkajšnji mediji, »posvečal predvsem temeljnim človeškim vrednotam.«
Toda lepa svetlolaska je temeljna človeška vrednota. Malokdo je razumel dalajlamovo željo kot globoko kritiko sodobne družbe, ki sicer ni toliko namenjena kritiziranju seksistične navade moškega dela človeštva, da pozornost svojega uma usmerja tja, kamor ga vodi erotično hrepenenje, ampak je kritika bolj namenjena temu, da se uveljavljeni politiki, poklicni aktivisti in organizirani idealisti pravzaprav ne zanimajo za resnične težave ljudi okoli sebe. Da nočejo, ne utegnejo ali ne znajo več opaziti preprostih procesov življenja in umiranja, med katere se nasilno vrivajo umetni indeksi gospodarskega standarda, družbene stabilnosti ali geopolitično opravičljivega ubijanja.
Dalajlama ni bil edini, vendar je bil eden od tistih, ki so najbolj gostobesedno, popolnoma jasno in brezkompromisno neposredno pozvali ikono burmanske demokracije Aung San Su Kji, naj konkretno nekaj stori za pripadnike manjšinskega ljudstva Rohingja, ki plujejo z ladjami po Indijskem oceanu ali čakajo v taboriščih, da bi jih prodali sodobnim sužnjelastnikom.
»Upam, da lahko Aung San Su Kji kot dobitnica Nobelove nagrade (za mir) nekaj stori,« je povedal novinarju časopisa The Australian. Nato je pozval burmanske budiste, naj »pomislijo na Budov obraz« vsakič, kadar se morajo spoprijeti s težavami Rohingjev. In nekajkrat je ponovil, da »se mu zdi, da ona lahko nekaj stori« za te ljudi.
Lepota burmanske političarke je vedno pritegovala dovolj pozornosti, kadar je uporabljala besede delitev iz obdobja hladne vojne, nežno so jo objemali zahodni državniki (in državnice), kadar je obljubljala zmagoslavje demokracije v budistični državi na geostrateško pomembnem območju med Kitajsko in Indijo, hvalila so jo tudi velika mednarodna podjetja, kadar se jim je zazdelo, da bi se z njeno osvoboditvijo odprli novi trgi.
Žalostno je ugotoviti, da moralna kredibilnost Aung San Su Kji ni bila vprašljiva, medtem ko je bila v zaporu ali hišnem priporu, vendar je postala vprašljiva zelo hitro po tem, ko so jo izpustili. Če morda tudi ona misli, da je treba najprej priti na oblast in se šele potem z več možnostmi za uspeh ukvarjati s težavami ogroženih, je zelo podobna kitajski Komunistični partiji. Tudi ta že dolgih 66 let trdi, kako pomembno je, da sama nemoteno vlada veliki državi, vse dokler ne bo vzpostavila razmer za malo več politične svobode, ki jo je za nedoločen čas zaprla v zlato kletko.
Medtem ko se burmanska »dav«, kakor ji ljubkovalno pravijo rojaki, ali globalna »lady«, kakor so ji začeli praviti zahodni politični oboževalci, lahkotno rokuje s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, kitajska Aung San Su Kji še vedni ždi v zaporu. Pri tem mislim na Liu Xiaoboja, prav tako nobelovega nagrajenca za mir, ki so ga aretirali leta 2008 in nato obsodili na 11-letno zaporno kazen, ker je pozival k strukturnim reformam kitajske države in k demokratičnemu dozorevanju kitajske družbe.
Tako kakor bi »dav« morala doma govoriti o Rohingjah, bi morala tudi v Pekingu nekaj povedati o Liuju. Sicer ji Nobelova nagrada ne bo več dobro pristajala. Res je, kar pravi, da je vprašanje burmanskih muslimanov »izjemno zapleteno«, prav tako je res tudi to, kar trdi kitajsko partijsko vodstvo, da so razlogi za zaprtje Liu Xiaoboja bolj zapleteni od črno-bele predstave o dobrem in zlu. Vendar je to del prejšnjega življenja. Če pogledamo v prihodnost, se nam položaj Rohingjev in svoboda Liuja pravzaprav ne moreta zdeti preprostejša.
In tako se spontano vračamo nazaj k dalajlami. Medtem ko se je pripravljal za svojo okroglo obletnico, ob kateri mu bodo čestitali tako posvečeni verniki kakor sekularni uporniki, tako monarhi kakor drugi državniki, ga je nekdo vprašal, zakaj se z vsemi tako brez težav sporazumeva. »Ker se imam za človeško bitje,« je povedal. »Nimam se ne za Tibetanca, ne budista, ne Azijca, ne meniha, še manj za 'njegovo svetost dalajlamo'. Kadar se predstavim kot človeško bitje, ne pa kot neka posebna oseba, je sporazumevanje z ljudmi nenadoma precej lažje.«
In to je vse. Naj se ponovno rodimo in se od začetka predstavljamo kot človeška bitja. Ne kot Evropejci, kristjani ali muslimani, ne kot ministri ali princi. In kadar v družbi opazimo čedno svetlolasko, naj pomislimo samo: »Tu je 15. dalajlama!« - in vse bo precej, precej lažje.
