Svet v sojini omaki: Od parade ponosa do ponosa Srbije

Beograda ne zmore nihče več navdušiti, čeprav bodo Putina pričakali s posebnim nasmehom.

Objavljeno
16. oktober 2014 10.40
UKRAINE-CRISIS/PUTIN-MILITARY
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

»Srbija in Rusija − kaj nam bo Unija!« Komaj sem odvrnila pogled z velikega grafita, napisanega na neki stanovanjski zgradbi v središču Beograda, že se je pred mojimi nogami na asfaltu znašel letak s fotografijo ruskega predsednika Vladimirja Putina, pod katero je pisalo: »Prihaja naš predsednik.«

Malo naprej spet letak, tokrat nalepljen na transformatorsko postajo. »Parada − ponos Srbije«. Z njega se je spet nasmihal Putin, pred katerim bo Srbija popoldne razvrstila svojih 3500 vojakov, 32 tankov, 300 bojnih vozil, 30 bojnih ladij in 45 letal. »Imamo kaj pokazati,« ponavljajo že dneve politiki vladajoče stranke, ne glede na to, da se zdi meščanom neprimerno, da so prireditev ob 70. obletnici osvoboditve Beograda prestavili z 20. na 16. oktober, samo zato, ker Putin mi mogel priti štiri dni kasneje. Mnogi so zelo zadovoljni, da bodo zgolj 18 dni po paradi ponosa lahko ponosni na oborožitev in prisotnost vodje, s katerim Srbija kljubuje Zahodu.

Ni pomembno, da bodo za vsega šest ur, kolikor jih bo Putin preživel v Beogradu, porabili ogromno denarja, kljub temu da se bodo občutno znižale že tako majhne plače in revne pokojnine. Tudi ni pomembno, da bo tudi tokrat na ulicah enako število policistov in specialcev kakor za parado ponosa. Srbija je pripravljena na žrtev, pa čeprav bodo zaradi »našega predsednika« zaplombirali vse jaške, zaprli šole in bodo ljudje spustili rolete na oknih. On je tu dobrodošel kot osvoboditelj. Ne od fašizma leta 1944, ampak od današnje politične frustracije, v kateri se država duši takrat, ko se mora odločiti, kaj je, kje je in po kateri poti bo šla naprej v nestabilno prihodnost.

Prvič, odkar je leta 1999 Nato bombardiral Beograd, letijo nad mestom vojaška letala. Prvič po 9. maju 1985, ko je takrat še SFR Jugoslavija proslavljala dan zmage nad fašizmom, bo šla po njegovih ulicah vojaška parada.

Toda medtem ko je imela Evropska unija polna usta pohval za uspešno izvedbo parade ponosa, ki je potekala 29. septembra, pa je do vojaške parade skeptična. Ne ve se, ali bo oborožena razvrstitev na kopnem, reki in v zraku, ki je datumsko odmaknjena od praznika, ki mu je posvečena, a tematsko približana posebnemu gostu, ki ga bo tudi sam Beograd izkoristil za sporočilo svetu, še bolj upočasnil pogajanja Srbije o priključitvi EU.

Analitiki pravijo, da je vse odvisno od tega, kaj bo moč slišati na obrobju parade. Ali bo Putin zgolj spomnil Evropo na vlogo Sovjetske zveze, katere naslednica je Rusija, v borbi proti fašizmu ali pa ji bo zagrozil z nadaljnjimi popravki meja. Pa tudi, ali se bosta partizanskim simbolom poklonila srbski predsednik Tomislav Nikolić in premier Aleksandar Vučić, ki sta pred samo desetimi leti trdila, da 20. oktobra 1944 Beograd ni bil osvobojen od fašistov, ampak so ga okupirali komunisti.

Beograd je tako stisnjen med parado ponosa, ki bi jo do naslednje najraje pozabil, in ponosom Srbije, katerega pa ne zmore pojasniti, še posebej ne v kontekstu s Putinom, njegovim dragim letalom, posebno limuzino in vrsto agentov PSB (Prezidentskaja služba bezopasnosti je del devetega oddelka Federalnega varnostnega urada, ki je nekdanji KGB).

Ali z obnovo antifašizma ta država prihaja v svetišče evropskih vrednot ali pa z orožjem, zloščenim za ruskega predsednika, spet strelja v lastno identiteto?

To ne zanima nikogar. Beograjčani so s teras pospravili perilo − med Putinovim obiskom se ne sme nič sušiti − in opazovali bodo akrobacije ruske akrobatske skupine »Striži«. Dež bi lahko vse pokvaril, a se Srbija s Kitajci ni pogodila za izposojo sistema za spreminjanje vremena, s katerim Peking, odvisno od potrebe, vedri in oblači nebo. Pomembno je, da se Beograd zbuja iz svoje ideološke izgubljenosti in je pripravljen za novo obdobje zdrave zmedenosti. »Srbija in Rusija − kaj nam bo Unija!« Na strehah zgradb dežurajo ostrostrelci, v kanalizaciji pa pripadniki Kobre. Medtem ko se v glavnem mestu nekdanje Jugoslavije spet širi duh »nič nas ne sme presenetiti«, pa mesta pravzaprav nihče več ne more poosebljati. V njem je bivala množica državnikov in monarhov, v njem so nastajala velika gibanja in tukaj se je pisala zgodovina. Putinova parada je zgolj trenutek odrešilne minljivosti, ki bo Beograd kmalu potisnila tja, kamor edino spada. Upajmo.