Tiskane izdaje
Takoj, ko sem leta 1978 prvič prehodila leseni most, ki ga je bilo treba takrat iz Shenzhena prečkati peš, če si hotel vstopiti v primestni vlak za Kowloon, sem vzljubila Hongkong in ga sprejela za svoje mesto. Nikoli v zgodovini ni mogel izbirati svoje usode, vendar je spet postal prestolnica svobodne izbire.
Če bi radi kupili katero koli knjigo, izdano kjer koli na svetu, jo poiščite v knjigarnah Swindon ali Page One. Če bi radi poskusili dobrote katere koli kuhinje iz katerega koli dela sveta, se morate sprehoditi po četrti Soho na otoški strani. Vas zanima nekaj kitajskega? Iščete kaj evropskega? Hongkong ima vse. In vse te kulture, vse knjige, vsi jeziki, ki jih uporabljate pri sporazumevanju, se tu počutijo kot doma. Nihče nad nikomer ne prevladuje, nihče nikogar ne ogroža. Vsem so odvzeli pripadnost, da bi ohranili njihovo identiteto, zato je svoboda v Hongkongu nekaj posebnega. Mesto bi moralo biti zaščiteno kot redek spomenik izumirajoče kulture urbane strpnosti do različnosti.
Rada imam Hongkong, ker je kitajski in hkrati zelo univerzalen. Kakor da je v vsakem kotu njegove tradicije dovolj prostora tudi za radovednega gosta, ki morda nič ne ve o budističnih in taoističnih božanstvih ali pa jih pozna vse po vrsti. Rada imam Hongkong, ker lahko v njem vsi postanejo Hongkonžani od glave do pete, ne da bi jih kdor koli spraševal o tem, kje je njihova »stara hiša«, kakor Kitajci pravijo kraju družinskega porekla.
Rada imam Hongkong, ker se v njem prepletata Vzhod in Zahod, kakor da gre za najnaravnejši objem civilizacij. In pogosto se sprašujem, ali se je kolonizatorski greh v nekem trenutku prav tu spremenil v vrlino preseljevanja, mešanja in medsebojnega preimenovanja osvojenega in osvajalca. Če upoštevamo, da je bil Hongkong edina kolonija z bruto družbenim proizvodom, višjim od tistega, ki ga je imela država, pod katere oblastjo je bil, mu je domovina, ki ga je sprejela v svoj objem, dolžna omogočiti več svobode, kakor je dopušča znotraj svojih meja.
Angleži Hongkongu niso podarili demokracije, ampak so mu zapustili meritokracijo, ki je morda pomembnejša od svobodnih volitev za vodjo tamkajšnje vlade. Toda kako bo mogoče ohraniti zapuščino iz kolonialnega obdobja, če bo nad neodvisnimi sodniki in nepodkupljivimi politiki odslej bedel vladar hongkonške duše, lastnik hongkonškega miru in največji kupec hongkonških nepremičnin? Kako zaščititi Hongkong pred domovino?
Vse odkar so takoj po pokolu na Trgu nebeškega miru junija 1989 odprli skrivne kanale za beg prodemokratičnih disidentov v Hongkong, je bilo jasno, da Pekingu ne bo všeč, da zraven Shenzhena in pokrajine Guangdong leži območje političnega upora proti avtokraciji in režimski korupciji. Takoj ko so Hongkongu vsilili domoljubje, se je začel spreminjati v navadno drugorazredno kitajsko mesto.
Tudi zdaj se je pokazalo, da je Peking pripravil poseben načrt. Svobodnih volitev za vodjo krajevne vlade niso odobrili niti za leto 2017, ta odločitev pa je prisilila ves svet, da mora opraviti preizkus, na katerem se bo pokazalo, koliko je komur koli do demokracije.
Najprej so opozorili Veliko Britanijo, da se ne sme vmešavati in podpirati hongkonških demokratičnih sil, sicer lahko pozabi na partnerstvo s Kitajsko ter gradnjo superhitrih vlakov in jedrskih elektrarn s kitajskim kapitalom.
Nato so investicijskim bankam sporočili, da se lahko same odločijo, ali bi rade ostale v Hongkongu, tudi če se bodo tam nadaljevali neredi in tudi če bodo prodemokratični aktivisti ovirali življenje v poslovni četrti. Aktivisti so namreč napovedali, da se bodo tako odzvali na kitajsko železno pest. Kitajsko vodstvo dobro ve, da ima kapital raje zadušljivo stabilnost kakor sveže ideje, ki tresejo tla pod nogami. Če se bodo bankirji in finančniki prestrašili revolucije, jim bodo partijski čarodeji ponudili Šanghaj kot nadomestno možnost. In če se bo svetovni kapital res pripravljen preseliti v šanghajske nebotičnike in spregledati dejstvo, da je kitajski juan nekonvertibilen in da njegov tečaj določa partijski politbiro, lahko odpravimo tudi Svetovno trgovinsko organizacijo, saj njeno delovanje ne bo več smiselno.
Še vedno imam rada Hongkong, čeprav je zdaj tam veliko jeznih ljudi. Ni jim všeč, kadar poskušam z njimi govoriti kitajsko s tistim severnjaškim naglasom, ki ga takoj povezujejo s Pekingom. Lani poleti me je neki taksist nagnal iz vozila in dolgo kričal za menoj. Lahko si samo zamišljam, s kakšnimi besedami me je obkladal, ker je bil tako besen. Rada imam Hongkong, ker v njem vidim preostanek idealizma, ki je na Zahodu že izumrl. Tam namreč beseda »demokracija« še vedno zveni kakor svetinja, o kateri nihče ne dvomi.
