Svet v sojini omaki: Svetloba sredi teme

Indijskega premiera Modija imajo za nacionalista, ki naj bi branil Indijo, a nihče ne ve točno, pred čim.

Objavljeno
12. november 2015 22.18
INDIA-RELIGION/
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Indija praznuje. V sredo so prižgali svetilke in sveče, izrekli molitve štiriroki boginji bogastva Lakšmi, obdarovali družinske člane in še enkrat je svetloba premagala temo, dobro pa je prevladalo nad zlom.

Divali - praznik svetlobe - je na svojem vrhuncu, in čeprav so najpomembnejše praznovanje opravili 11. novembra, bodo vsi slavili še dodatna dva dneva. V četrtek bo vse posvečeno odnosu med možem in ženo,
v petek pa ljubezni med sestro in bratom.

Indija je skratka ta teden obsijana z najlepšo svetlobo, ki združuje hinduiste, sikhe, džainiste in budiste. Vsaka vera resda ustvarja svoj pomen tega praznika s svojimi miti, junaki in demoni, vendar se bodo prav vsi te dni posvetili notranji svetlobi, s katero znanje premaguje nevednost, dobrota se povzdiguje nad zlobo, svoboda vesti in duha pa odstranjuje ovire na poti k moralni pravilnosti.

To je pomemben praznik, ki spodbuja zavedanje o tem, da je svet en sam, dobro pa skupna moč, in zdi se, da bi ga lahko vsi praznovali kot svojega, saj ima svetloba v vseh kulturah enak pomen. Razlikujejo se samo luči, lampijoni, sveče in svetilke. Vse drugo je v bistvu enako.

Toda te dni mi je pozornost pritegnilo nekaj drugega, zaradi česar bi se lahko Indija zdela podobna evropskih državam ali pa bi bila morda tudi drugačna od njih.

Več deset najbolj znanih indijskih pisateljev, pesnikov, znanstvenikov, režiserjev, novinarjev in mislecev je vrnilo državne nagrade, s katerimi so jih odlikovali v zadnjih letih in desetletjih. Gre za upor indijske intelektualne elite proti številnim nasilnim in nestrpnim incidentom, ki se ne bi smeli zgoditi v demokratični in večkulturni državi, nanje pa bi se vlada - če so se že zgodili - morala odzvati ter zavrniti takšno zlo.

Med številnimi dogodki, ki so razjezili indijske umetnike in intelektualce, še posebej izstopata dva incidenta. Prvi je linčanje muslimana v vasi Bisara nedaleč stran od New Delhija, ker so njegovi hinduistični sosedje posumili, da je morda ubil kravo. Drugi je umor Mallešappe Kalburgija, znanega misleca in kritika, čigar racionalna stališča proti idolatriji in sodobnim kultom so motila nacionaliste in konservativno hinduistično sekto lingajata, ki izjemno vpliva na družbeno življenje in politiko v Karnataki, kjer je živel ubiti profesor.

»Danes živimo v državi, v kateri takrat, kadar banditi in aparatčiki nove ureditve govorijo o 'nezakonitem umoru', mislijo na uboj izmišljene krave, ne pa resničnega človeka, ki je bil umorjen,« ja zapisala Arundhati Roy, ko je pojasnjevala, zakaj vrača državno nagrado za najboljši filmski scenarij, ki jo je prejela leta 1989. »Uprli smo se
ideološkemu zlu in napadu na našo kolektivno inteligenco, saj bi nas ta lahko razbil in nas zelo globoko pokopal, če se mu ne bi takoj uprli,« je dodala znamenita avtorica Boga majhnih stvari, romana, za katerega je
prejela tudi Bookerjevo nagrado.

Nagrado je vrnila tudi novinarka in pisateljica Najantara Sahgal, nečakinja velikega premiera Džavaharlala Nehruja, ker se je uprla marginalizaciji »racionalistov, ki dvomijo o praznoverju«, ter vzkliknila, da se je »indijska kultura različnosti in debate zdaj znašla pod hudim pritiskom«.

Medtem ko so se doma oglašali duhovi indijske intelektualne vesti, je gibanje postalo mednarodno zaradi slavnega pisatelja Salmana Rushdieja, ki je med televizijskim pogovorom izjavil, da je »nove razmere banditskega nasilja v Indiji omogočila politika premiera Narendre Modija«.

»Zdi se, da (nasilje) odobravajo zaradi molka uradnih organov, molka akademije Sahitja Akademi, molka premierove pisarne,« je povedal Rushdie.

Akademijo Sahitja Akademi so ustanovili leta 1954 kot ustanovo, ki spodbuja književno ustvarjanje, prevajalsko dejavnost in ohranjanje vseh jezikov, ki jih govorijo na indijskih tleh. Popolnoma razumljivo je, da se skupina intelektualcev sklicuje prav na to ustanovo kot na srce družbene vesti, ki bi moralo nastopiti proti brutalnim napadom na razum, svobodo in strpnost.

Spet se mi Indija zdi najslabša in najboljša država na svetu. Verjetno so vse družbe takšne, gre samo za priložnost, da se pokaže grd ali lep obraz v velikem ogledalu. Toda vse dokler obstaja glas brezkompromisnega
razuma, svobodne človeškosti in zdrave pameti, je še vedno dovolj svetlobe, s katero je mogoče napajati dobro srce nekega naroda.

Premier Modi nastopa kot nacionalist, ki brani Indijo pred nečim, česar nihče ne zna točno opredeliti. Indijski intelektualci, umetniki in pisatelji so predlagali drugačno definicijo domoljubja. In tako je tudi letošnji divali dobil še eno svečo, ki okoli sebe širi svetlobo artikuliralnega kolektiva, pripravljenega upreti se moralnih odklonom,
ki uničujejo bistvo vere, smisel tradicije in lepoto različnosti.

Toliko o letošnjem indijskem divaliju. Navdih z razlogom? Vsekakor. Pri obrambi svetlobe je treba govoriti glasno. Družba mora biti močnejša od države. Sicer jo bo pogoltnila tema kolektivnega strahu pred vsem, kar trka na vrata z miti ograjene trdnjave lažne nacionalne identitete.